recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

6. 1. 2013  Gut Feeling - Gut Feeling  (samozaložba, 2012)
Album po resnici povedano ni ravno prinesel tistega, kar sem osebno hotel, mogoče zaradi tega, ker sem še vedno pod močnim vplivom Catharsis ter Undying, in Gut Feeling primerjam z obema skupinama, po drugi strani pa je seveda logično, da če si že bil član obeh kultnih skupin, se moraš zavedati, da moraš od razpada skupine izdajati le kvalitetne izdaje prvotnih skupin, saj poslušalci vedno računamo, da bodo albumi enako dobri kot tisti, ki so jih člani izdajali v predhodnih skupinah.

Kot prvo, bom najprej priznal, da omenjeno recenzijo pišem izključno zaradi tega, ker gre tukaj za bivše člane Catharsis in Undying, v upanju, da bo album ponovno zavrel mojo kri in bo naredil enak vtis name, kot izdaja Samsara.

Catharsis, power metal skupina iz Rusije, ki vključuje kitarske solo vložke, daljše kot marsikateri penis prebivalca Republike Slovenije in pa visok vokal vokalista, da na vsakih 5 sekund misliš, da je ženska. Seveda besedila vključujejo teme, kot so bojevanje z zmaji, jahanje samoroga na mavrici in pa imeti pod svojo ramo najlepšo princeso v deželi naši.

Poleg glasbe pa moramo omeniti, da je stil oblačenja obvezno srednjeveški in mora vsebovati najmanj 20 kil železa, ker konec koncev to ponazarja metal in pravi metal bojevniki nosijo železo, krzno in so na promo slikah odeti v kože (vemo, o kateri skupini je govora).

Žal, pa pride tukaj resnica na dan, kajti tukaj ne govorimo o pravljičnih skupinah, ki so kralju Arturju vzor in meni osebno odurni glasbeni zvrsti (ja res je, power metal mi je ogaben), ampak za kultno okultni skupini, ki je skozi svojo glasbo govorila resnico in širila ves svoj bes v album, kot so Passion ter Samsara.

In če sem omenil Catharsis, potem je prav tako logično, da bom omenil Undying, skupino ki je bila sestavljena iz bivših članov Between The Buried And Me in Prayer For Cleansing. Prvotno ustvarjeni kot trop jeznih moških, ki so opevali o vseh lažeh angelov in nasprotovanju trenutnemu stanju v državi na albumu iz leta 2000 The Whispered Lies of Angels. Večje spremembe ter večja prepoznavnost pa je prišla leta 2003, kjer so z novo vokalistko Logan White izdali At History's End. Album je bil noro dober in vzgled prihajajočim skupinam po omenjeni izdaji.

Obe skupini sta žal na vrhuncu lastnih karier razpadli in vsi člani obeh skupin so se pridružili mnogim ostalim skupinam, dobrim in slabim in vsi smo se tolažili le še z izdajami, katere nam še vedno olepšujejo dolge in kratke dneve vseh letnih časov.

In potem, po čistem naključju, dobimo informacijo o skupini, ki vsebuje bivše člane Catharsis in Undying in pa seveda istoimensko izdajo. Kaj sedaj? Brez pomisleka zadevo poslušati večkrat … in si po poslušanju ustvariti mnenje o novi skupini.

Na albumu se skrivajo 4 skladbe in prva izmed njim nam takoj pokaže, da je zadeva bistveno drugačna od Catharsis in tudi od Undying. Ni ''crustersko zmetaliziran HC'' kot pri Catharsis in niti ''metalcorovsko'' obarvan kot pri Undying, ampak se bolj nagiba k pankerskem HCju novega časa.

Death By Misadventure nam že pri uvodu pokaže agresijo in pri hitremu ritmu bobnov noben od članov ne čaka in takoj napadejo tvoja ušesa. Izredno zanimiva zadeva in hkrati tudi poslušljiva. Jezen vokal nam v dobri minuti pove vse, kar smo že vedeli, ampak to nekako sprejmeš kot poslušalec zaradi prej omenjenih skupin. Ni ravno nadpovprečno, ampak dobro.

Za uvodno skladbo nam Gut Feeling pa postrežejo z Nothing About the Brave, kjer je ritem malo počasnejši, vendar se kitare in vse ostalo nagiba bolj k težini, je težje in mogoče malenkost poznano.

Vokal je po prvi skladbi pričakovan in kaj kmalu se začneš spraševati o ''gang'' vokalih in preden misel zaključiš, se ti pridruži še ''gang'' vokal, ki pa iz mojega stališča ni bil potreben, ker bi bila skladba boljša brez njega.

Seveda se sprašuješ, kaj lahko novega pričakuješ od omenjene skupine po dveh slišanih skladbah od 4 in odgovor je, novega nič več, kar pa seveda dokazuje tudi skladba The More Things Change. Precej enolična in podobna Nothing About the Brave ter precej podobna izdajam Bostonskih Death Before Dishonor.

Svetla točka albuma je pa seveda ravno zadnja skladba Lock And Key, kjer je vključena hitrost bobnov iz prve skladbe, malce bolj melodično preigravanje kitar, jezno obarvan vokal primerljiv s skupinami novega časa in pa seveda dolžina skladbe, katera ne preseže 2 minut (če smo natančni, minuto in pol).

Po ponovnem poslušanju ti mogoče pride na misel, da je zadnja skladba na istoimenskem albumu Gut Feeling najboljša zaradi dejstva, ker sta 2. in 3. skladba bolj kot ne povprečni in Lock And Key pride za njima..., vendar kakor za koga.

twitter facebook