recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 10. 2015  Windhand - Grief's Infernal Flower  (Relapse, 2015)
Skratka, seksi plata.

Alabama Thunderpička je zagotovo ime, ki v marsikomu vzbudi prijetne spomine. Svojčas so bili domala kulten žurerski stoner rock band, katerih glasba je odmevala v skoraj vsakem gospodinjstvu, a njihova pot je leta 2008 zašla v slepo ulico. Člani so šli po svoje, nekateri so presedlali v druga vozila, drugi so našli druge bolj ali manj legalne hobije, za tretje pa nas boli kurac.

Kitarist Asechiah Bogdan je presedlal v drugo vozilo in nastal je Windhand, ki pa je glasbeno speljan v drugo smer kot Alabama. Prvi so ga žgali, imeli muziko za na fešte, drugi so težji, hipnotični in očitno je Asechiahu (fak) dopizdilo igranje več kot treh akordov, saj glasba od Windhand bolj kot ne bazira na nasilnem posilstvu z enim hipnotičnim riffom čez cel komad. Alabama Thunderpussy so bili divjanje, Windhand so potovanje.

Grief's Infernal Flower se poetično imenuje ta album in je izkušnja. Hipnoza, kjer se izgubi občutek za prostor in čas. Obstajamo samo mi in glasbena špehnaža. Sicer niso baš nekaj masivni kot večina današnje doomaćine, ampak v redu, ne bo nihče umrl, če se kdaj pojavi kakšen band, ki ne useka inkvizicije nad wooferji, kar je sicer finofajn, se pa vsaj od kitar razloči malo več kot ĐĐĐĐHHHHHHRRRRRŠŠŠŠHRRRHRHRĐĐĐ666!!!!11

Riffaža je kot prej omenjena repetitivna, na trenutke že sumljivo erotična, a traja ravno dovolj časa in zapelje na drugo cesto ravno takrat, ko smo si dodobra ogledali vse znamenitosti, da ne postanejo že dolgočasne. Če je nekaj dobro, naj traja, ampak ne predolgo. Saj veste, kot npr. marsikateri neodvisen evropski film za katerega se dosti ljudi pretvarja, da jim je všeč in bi film lahko bil čisto v redu, če ne bi trajal pofukanih 5 ur. In Windhand pustijo, da riff ostane z nami, da nas požre, v miru prebavi in gre mirno naprej in prepusti drugemu, da ponovi vajo. Kot obisk od nekoga, ki nam niti ne gre na kurac in potem celo odide preden postane obisk že moteč (torej 5 do 15 minut, kot trajajo komadi na Grief's Infernal Flower).

Kitare zvenijo umazano in v kontrast jim je impresiven in melanholičen vokal od Dorithie, ki nas tolaži pred kitarskim kaznovanjem. Izpade nekako tako, da nam na eni strani eden razlaga, kako so vsi vaši prijatelji pocrkali, ker so imeli prometno, kjer so se skrešali v avto vaše družine, ki je sicerpreživela, a so sedaj vsi nepokretni in nezmožni premikanja ter govora, kar pomeni, da boste njihove varuške do konca njihovih življenj, hkrati pa vam nekdo drug razlaga, da ni panike, ker mu sedaj vsaj noben iz družine ne bo zmožen težit, če si ga zdrka pred njimi.

Drugače pa pevka Dorithia premore še svoj solo projekt, kjer žge folk (kot zvrst) glasbo in sta se dva komada v tem stilu prikradla na album in predstavljata občasno potovanje v nižji prestavi na že tako počasnem potovanju.

Skratka, seksi plata.

twitter facebook