recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

13. 11. 2011  Primus - Green Naugahyde  (2011, ATO Records)
Lahko rečem, da se gre za tipičen Primus izdelek, kjer se sliši, da se je threesome zabaval med ustvarjanjem.

Primus sucks.

Če ste po teh dveh besedah dobili občutek, da bo nadaljnji tekst totalen spljuv zadnjega polnozrnatega albuma od Cartoon Network cover banda Primus (hoho, rima se z anus, hoho), potlej se nežno odstranite. Ga ne bom. Preveč.

Recimo prvo kaj malega o hvaležnem delu ritem sekcij v večini rock/metal/Julijske Alpe skupin. Točneje, o basistih. Bobnarji so že prišli na vrsto. Če ste basist in same sebe jemljete preveč resno, potem prosim prenehajte brati, preden ranim vaša nežna čustva :*. Večinoma se pojavljajo kot nekdo, ki drži tretje polje (to je tista zadeva po drugi črtici na vratu) na svoji kitari -2. Ni važno na kateri struni in niti ni važno, katero noto, saj jih ne znajo brati. Če gledate Metalocalypse, se mogoče spomnite modrosti “Aw come on, you dicks, he's the bass player. Without him, we're nothing. Sure, we mix his bass out of pretty much every song, but we need him.”

No, Claypoolu, mastermindu za skupino Primus, se ni več dalo poslušati slabih šal (obstajajo še slabše od tistih v prejšnjem odstavku) o basistih in ustvarja glasbo, kjer je glavno vodilo basiranje. Torej, gre se za trio (FUCK YEAH!), ki ga sestavljajo basator/vokalizator, kitarar in bobnist, katerih glasba je rahlo nezdrava mešanica funka, rocka, metala in kemikalije x. Okej, tu je še dosti drugih zvrsti, ampak če bi pisal vse, bi bil neumen kot basisti. Claypool pa vso glasbo zabeli s svojim namerno neumno zvenečim vokalom, ki spominja na risanke. Že naslovi komadov/albumov so takšni, da bi lahko bili naslovi kakšnih risank iz 90ih, ki so nam povzročale travme (to velja tudi za tiste, ki so bili v 90-ih že odrasli).

Okej, dosti sem bluzil, da je več teksta. Po 12-ih letih zatišja na področju studijskih polpenzion albumov so Primus končno novo lepoto na ogled postavili. Na hitro rečeno, nam po pričakovanjih niso prinesli nič kaj veliko novega. Se držijo svojega črejdmark sloga in so v bistvu naredili kronološki korak nazaj, saj album mogočno (KOT DOLGČUPI SAMSON, AAAARRRGHH, THAT IS METAL!) spominja na njihove prve izdaje.

No, je ena karakteristika, ki ta album loči od ostalih. Je bolj psihedeličen/atmosferičen od ostalih. Vsebuje nekaj zblojenih atmosferčinih delov, ki vas spomnijo na stanje, ko ste res brutalno pijani in se trudite hoditi naravnost in ste pri tem sposobni, kot ... ne vem ... nekaj žaljivega na temo basistov. Sicer takrat še ne veste čisto, če vam je ta občutek všeč ali ne. But that's just the alcohol thinking. Všeč vam je.

Torej, če povzamem nepomemben tekst pred tem stavkom, lahko rečem, da gre za tipičen Primus izdelek, kjer se sliši, da se je threesome zabaval med ustvarjanjem. Če vam je skupina neznana (jebi se), pa si kar zavrtite ta album in podoživite travme iz otroštva, katere vam še danes zavirajo normalno psihološko stanje. Saj se še spomnite epizode King Ramses' Curse iz Courage the Cowardly Dog, ne?

 

twitter facebook