recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

14. 12. 2014  White Hex - Gold Nights  (Felte Records, 2014)
Kot ste lahko razbrali, gre pri Gold Nights praktično za predpotopno katastrofo, katero ne priporočam nobenemu entuziastu post punk žanra…. raje ostanite pri prvencu Heat in se pretvarjajte, da duo White Hex še ni izdal album št. 2.

Minilo je dve leti od prvenca Heat, pri katerem sta duo White Hex ponudila hladno ljubezen skozi post punk žanr. Omenjen prvenec je nudil ravno pravšnjo dozo tistega mrzlega odnosa do inštrumentov ter vokalov, kjer si občutil posameznikovo odsotnost skozi besedila, depresivno melanholičnega nihanja igranja kitar in pa eno samo ljubezen do Joy Division.

Mogoče sta me v dveh letih prevzeli skladbi Holiday ter Waves, saj ko sem opazil nov album Gold Night, sem pričakoval vsaj enak pristop, če ne še korak boljšega kot pri albumu Heat.

In tako se spustim v mrzel svet zlatih noči….

Album odpre skladba Only A Game in prvi vtis je…..čisto razočaranje. Če poudarim najprej plus točke oz. plus točko, lahko rečem, da je vokal ostal enak, se pravi je hladen in je tisto, kar se za post punk pričakuje, in to je tudi to.

Kar zamegli tisto edino pozitivno točko, je vse ostalo. Kot prvo me je razočaralo dejstvo, da gre za povsem identičen pristop, kot pri skupini Anne in njihovim zadnjim albumom Pulling Chain.

Če se spomnite, so se Anne iz pristnega post punka prelevili v elektronsko obliko new wave skupino, ki časti Depeche Mode in ravno to so ponovili tudi White Hex.

Pretirano dodajanje elektronike, ki zasenči tudi melanholične dele, ki se jih do refrena niti ne sliši….no in potem je tukaj refren…, ki pa prav tako kot preostali deli skladbe povsem razočara.

Če izpustimo elektronske vložke, me na cedilu pusti tudi melanholično melodični kitarski vložek, ki je praktično isti, kot pri skladbi Nothing Comes iz prvenca Heat. Ena sama žalost.

Vendar kljub uvodnemu razočaranju gre kljub vsemu za najboljšo skladbo na albumu, kar pomeni, da gre od prve (Only A Game) vse samo še navzdol.

V tem primeru lahko ponovim stavek, katerega sem uporabil pri Anne, in sicer gre za premajhen vnos Joy Division in prevelik poudarek na Depeche Mode.

Ampak kljub prekomernemu zaužitju razočaranih skladb, nam White Hex ''zabijeta zadnji žebelj'' pri Burberry Congo, kjer mirne volje rečem, da je album Gold Nights katastrofalen.

Če povzamemo elektroniko iz predhodnih skladb in jo dodamo v nekakšen reggae ritem veš, da to ni več post punk, kaj šele poslušljivo. Nimam komentarja in niti besed, da bi opisal, kaj vse se mi je pri omenjeni skladbi porajalo po glavi – višek!

Kot ste lahko razbrali, gre pri Gold Nights praktično za predpotopno katastrofo, katero ne priporočam nobenemu entuziastu post punk žanra…. raje ostanite pri prvencu Heat in se pretvarjajte, da duo White Hex še ni izdal album št. 2.

twitter facebook