recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

5. 2. 2017  Kreator - Gods of Violence  (Nuclear Blast, 2017)
Dobri komadi, čisto OK album sam po sebi, a kaj ko postaja tole ponavljanje pri Kreator problem – sam enostavno že težko sledim vsem podobnim komadom.

Kaj vemo o Kreator v zadnjih letih? Vemo, da veliko koncertirajo. Vemo tudi, da se njihov nabor pesmi v živo precej ponavlja. Vemo, da precej redno izdajajo studijske izdelke z izjemo daljše pavze med letoma 2003 in 2009, ki je legendarni plošči Enemy of God pustila zadihati. Zakaj ne bi potem izvedeli, kje stoji v vsem tem nova plošča Gods of Violence?

Ko sem omenil, da Kreator veliko igrajo v živo, ne gre mimo pompoznega, orkestralnega uvoda v ploščo, ki je kot nalašč narejen za dvig kulis in klimaktičen vstop na oder. Prva pesem, World War Now, je v podobnem duhu. Je thrashersko-epska in se nadaljuje v poln, melodičen gotski riff z akustičnimi kitarami in okusne solote, kot smo jih itak že vajeni od njih. Zloben, enostavni glavni rif, ki bi utegnil celo spomniti na black metal.

Tudi pesem Satan is Real sloni na podobnih temeljih. Super začetek z zvoncem, melodične kitare, dobra solaža, močen refren. Sledi Totalitarian Terror, ki gre po istem kopitu s smešnim Helloween riffom v refrenu. Tudi naslovna skladba Gods of Violence je nekaj podobnega, minus akustičen uod. Ja, dragi bralec/bralka, uganil/a si, tudi Army of Storms je nekaj takega. In nekako vse, kar sledi.

Lion With Eagle Wings je tisti neroden del albuma, ko Mille nekaj renči čez clean intro in je kot ponavadi na zadnjih albumih edini trenutek, ki ni prav zares dober. Tako je, napisal sem, da so bolj kot ne vsi ostali deli albuma isti, a tudi dobri. Ker so, vsak zase. Res pa ne morem mimo dejstva, da so vsi komadi bržkone identični. Saj je kul, ker so vsi narejeni po formuli, ki za posamezne pesmi deluje kot pribito, a ne morem mimo tega, da komade in riffe na albumu nehote zamenjujem ne samo med seboj, pač pa mi v glavi preskakujejo celo med različnimi albumi zadnjih let (!). Kar je pri izbiranju pesmi v živo sploh problem, ker se najbrž številnim poslušalcem njihovi koncerti zadnjih par let kar malo prelivajo med seboj v spominu zaradi statične setliste in medsebojno podobnih novejših komadov.

Saj ne rečem, plošča je procent bolj zlobna kot pretekle, metalsko nevihto sem ter tja prekinejo akustične kitare ali kaka epska orkestralna podlaga, na koncu albuma pa Mille celo v drugo postreže z godrnjanjem čez nedistorzirane kitare. Dobri komadi, čisto OK album sam po sebi, a kaj ko postaja tole ponavljanje pri Kreator problem – sam enostavno že težko sledim vsem podobnim komadom. Za kar pa ne vidim razloga, saj gre za skupino, ki je v panteonu thrash metala od vseh obdelala največ različnih zvokov in slogov in lahko črpa iz velikanskega nabora različnih melosov, vzdušij... Lahko bi v slogu kakih Paradise Lost postregli bolj brutalno ploščo, svoj zvok lahko pospešijo, upočasnijo, skratka naredijo, kar želijo. Vzorov v istem žanru tudi ne manjka: Testament, Death Angel, morda? Kreator se nahajajo na tisti sredinski točki, ko v bistvu lahko svojo glasbo popeljejo kamorkoli želijo. A kaj, ko že skoraj 20 (!) let ne odstopajo od te sredinske točke.

twitter facebook