recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

8. 10. 2012  Sybreed - God Is An Automaton  (Listenable Records, 2012)
Ob Sybreed boste prej začupali kot pa zaplesali.

Švicarski metal sceni po Celtic Frost in Coroner ne moremo ravno očitati, da je poniknila. Pojavili so se Samael, priljubljena in posebna industrial zasedba, ki še dandanes navdušejo. Prišli so tudi hardcore/thrasherji Cataract, zadnja leta pa je najbolj priznana folk metal abominacija Eluveitie. Mi se tokrat ustavljamo pri industrialu.

Tu ne pričakujte nekaj v stilu Samael. Tudi ne v stilu Rammstein ali Deathstars. Ozrite se raje na kakšne Fear Factory. Vendar primerjava s Fear Factory ni dovolj. A do še ene primerjave pridemo kasneje.

Sybreed s četrtim celovečercem God Is An Automaton udarijo močnimi riffi, ki bi jih na prvi vtis dajal ob bok Fear Factory. Tu seveda veliko prispeva še bas boben, ki se prilagaja močnem kitarskemu trzanju. Seveda so na drugi strani prisotni tudi preprosti, mogoče celo nu-metalski riffi, ki niso pretirani. A obstaja tudi kompleksnejša plat Sybreed, namreč nekatere skladbe se lahko pohvalijo s kompleksnejšimi ritmi, kakršne smo vajeni pri današnjih djent skupinah, s čimer pridemo do prej iskane primerjave. Ritem sekcija pri Sybreed ne peša. Malce moteč zna biti vokal, kateremu dobrega kričanja ne bi očital, a zato spevni vokal občasno da tisti nenaravni auto-tune prizvok, kar ni ravno najbolj privlačno. In sedaj se je treba ustaviti še pri glavni zadevi, ki skupino uvršča v industrial metal. Pogosti so razni sempli, s katerimi se glasba ne pogojuje kot plesna, temveč je bolj poudarek na atmosfeia. Ob Sybreed boste prej »začupali« kot pa zaplesali. Primerno modernim pogledom skupine je zvok prijetno spoliran, mogoče celo malce preveč sterilen.

Sybreed se izkažejo s hitrejšimi skladbami (Red Nova Ignition) ter tudi počasnejšimi (High Tech Versus Lowlife). Vseskozi pa se ohranja »groove«. Album je nedvomno bolj dodelan kot predhodnik, The Pulse of Awakening, namreč skladbe si poslušalec prej zapomni. Zaključek z epsko skladbo Destruction and Bliss, ki se zaključi z atmosferičnimi, post-apokalitpični sempli, daje Sybreed še veliko upanja. Skratka, švicarska metal scena se je zmodernizirala in nedvomno se tu najde kakšna kvalitetna skupina.

Avtor:
twitter facebook