recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

30. 3. 2014  Caliban - Ghost Empire  (Century Media, 2014)
17 let na sceni, 10 let od tega v krogu monotonega in ''zzzz…..eeee……lllllll…..oooooooo'' dolgočasnega igranja metalcore glasbe.

Kljub temu, da sem se odločil, da zadnje kreacije nemške metalcore zasedbe Caliban ne bom poslušal, me je okoli vratu zgrabila nostalgija, in sem si rekel, kaj pa imam za izgubiti (razen časa), če si enkrat zavrtim zadnji album Ghost Empire!?

In milo rečeno je bila to napaka, kajti zadeva mi je prinesla ravno tisto, česar sem se bal, in to je glasbeni dolgčas od samega začetka pa vse do konca (kjer sem končal, nisem prišel do zadnje skladbe, kljub preskokom iz 3 do 11).

Pa začnimo po vrsti pri skladbi King. Običajen metalcore po načelu predhodnih izdaj, kjer pa za spremembo prejmemo še zoprn djent vložek. Kot da ni dovolj, da se glasbeno zadeva vrti okoli ''zjamranega''a žanra, prejmemo za dodatek še odvečen djent vložek. Preveč!!

V celoti nam King prinese en sam zrak iz analne odprtine, ki je daleč od tega, da bi bilo kvalitetno.

Po King nam Caliban postrežejo še en dolgčas imenovan Chaos-Creation. Mislim, brez komentarja. Načelo od zadnjih 10 let povsem enako ''copy – paste'' in skladba je tu. Mogoče je najbolj razvidna sprememba pri vokalu, kjer se občuti nekakšno čaščenje preminulega Mitcha Luckerja (Suicide Silence) v kričečih delih, ampak to praktično niti ne pride do izraza, ker je vse skupaj eno in isto.

In če pričakuješ novitete pri skladbi Wolves And Rats, se motiš, ker gre tukaj ponovno za ''en in isti kurac'', katerega vlečejo že deset let.

Po treh skladbah sem zadevo malce pospešil in prišel do skladbe 6, imenovane Devil's Night. Mislim, če so že bile uvodne skladbe patetično oblikovan metalcore, katerega žanjejo že preveč let, je tukaj zadeva še bistveno slabša.

Za naše presenečenje je Devil's Night hladen tuš skozi zgoraj naveden žanr, le da ga Caliban za dodatek še poslabšajo in dodajo nekakšen Marilyn Manson pridih, kar pa pomeni, da izpade vse skupaj kot Mansonov zvarek v metalcore izvedbi.

A so v preteklosti že tonili tako globoko v drek?

Predvidevam, da ne, ker osebno gre pri Devil's Night za nekaj najslabšega, kar sem slišal izpod okrilja včasih dobrih Caliban.

17 let na sceni, 10 let od tega v krogu monotonega in ''zzzz…..eeee……lllllll…..oooooooo'' dolgočasnega igranja metalcore glasbe.

Ne rečem, v 10 letih se je tu pa tam našla kakšna dobra skladba (ciljam na album Say Hello To Tragedy), ampak to je to, kar pa je bilo v sklopu 4 skladb od 12, je pa čisto razočaranje.

Ne izgubljajte časa pri omenjeni izdaji, ker boste več kot očitno razočarani.

twitter facebook