recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

23. 9. 2012  Gallows - Gallows  (Bridge 9 Records, 2012)
Gallows so z istoimenskim albumom končno stopili ven iz sence Franka Carterja in so dokazali, da so lahko elitna HC skupina tudi brez njega.

Vrnimo se nazaj v leto 2009 in se osredotočimo na skupino Gallows ter njihovo vrhunsko izdajo Grey Britain. Vsem je jasno in verjetno je tudi bilo jasno, da je album podiral vse meje HCja in tudi celotne scene. Bil je temačen, a hkrati tudi precej medijsko popularen, in ne glede na čas, verjamem, da si ga večina, ki skupino pozna, v prostem času še vedno z veseljem zavrti (večkrat).

Ne samo, da je bil album izvrsten, bil je tudi nekakšna prelomnica za skupino, ker po Grey Britain so Gallows postali znani po celotni obli in so začeli veljati za elito v HC vodah.

In ker je vsega lepega enkrat konec, je bilo omenjenega lepega konec tudi za Gallows v letu 2011, saj se je karizmatična ikona skupine Frank Carter odločil, da bo svojo pot nadaljeval v novoustanovljeni, mehko plehki rock zasedbi Pure Love. Kaj je pičilo Carterja ni jasno nobenemu in nas po tem času niti več ne zanima (osebno se mi je gospod Carter malo zameril, je pa res, da je pri moji ženi pridobil še dodatne točke). Kaj to sedaj pomeni za Gallows? Konec? Ne! Fantje niso vrgli puške v koruzo in se odločili iskati novega pevca ….

In sedaj vprašanje, kdo lahko nadomesti in naredi Gallows ponovno Gallows? Kdo?

Odgovoru smo bili kaj kmalu priča – in to v Wadu MacNeilu iz ''pocukranih'' Alexisonfire. Potem pa dodaten šok. Kako bo lahko MacNeil nadomestil Carterja, če pa večino časa poje o pozitivnih stvareh? (glede na to, da je bil Grey Britain povsem temačno usmerjen izdelek).

Dvom je naraščal iz dneva v dan, vendar je bil tudi kaj kmalu opuščen, saj nam je prva EP izdaja Death Is Birth, MacNeila pokazala v povsem drugačni luči in tako smo ponovno vsi vzljubili Gallows.

Death Is Birth je bil neverjeten, drugačen kot izdaje Carterja, ampak izredno poslušljiv in primerljiv skupinam Minor Threat, Negative Approach, … (ker so se bolj osredotočili na same začetke HC zvrsti). Od Death Is Birth si marsikdo ni opomogel in praktično hotel še več, glede na to, da so nam Gallows na EPju nudili le 5 skladb (pod 20 minutami – punk!!)

In po dobrem letu premora (trdega dela pri novem albumu) se britansko – kanadska naveza vrača z izdajo imenovano samo Gallows in moram priznati, da so pričakovanja precej velika.

Prvi vtisi so jasni že v prvih minutah, album je močen, predvsem pa narejen po receptu dobre HC glasbe. Seveda so tu pa tam kakšne spremembe, recimo pri skladbi Last June, kjer je zadeva malce bolj melodična kot bi pričakoval, ampak še vedno drži nekakšen težak pridih, ne glede na melodijo. In potem kot strela iz jasnega dobimo asociacijo na prvenec Orchestra of Wolves. Pa da ne bo slučajno kakršnegakoli straha, je melodično, a na principu temačnega preigravanja.

Steph Carter (brat Franka Carterja) nas pri svojih kitarskih prijemih vrne nazaj na skladbe, kot so Six Years, seveda z nadgrajenimi prijemi. Kar se tiče inštrumentov, je na istoimenskemu albumu največja sprememba pri bobnih, zadeva je postala malce bolj energična, brez kakšnih novodobnih udarcev (breakdown) in predvsem asociira na Minor Threat ter malenkost na Unbroken (ja, poslušajte si celotno zadevo pa vam bo jasno zakaj).

In če instrumentalni deli zadovoljijo naše potrebe po dobri glasbi, nas vokal povsem preseneti. Iz osebnega vidika je Wade MacNeil naredil še dodaten korak naprej, kajti pri vokalu je čutiti strast in željo po hitri in agresivni glasbi (za razliko od Alexisonfire, kjer je bil prisoten pri melodičnem vokalu in prav tako tudi melodičnih kitarah). Recimo pri skladbi Odessa je njegova jeza, agresija in strast najbolj občutna, še posebej kzato, ker pri tem tudi besedila nekako najbolj pridejo do izraza (…You Can Stare At A Car Crash, But It'll Stare Right Back, The Violent Labours Of Love, In The Back Of A Cadillac…), v trenutku se začuti strast in srce na pladnju pred nami, to je njegovo mesto in za to je bil rojen.

In če je zadeva instrumentalno, vokalno in prav tako tudi besedilno na vrhuncu, je potem tukaj seveda še vprašanje produkcije, katera pa je, kot se za Bridge 9 Recs. Spodobi, več kot le kvalitetna.

Brez kakršnegakoli hreščanja ali pa spodrsljaja, je kakovosten album, za katerega ni potrebno nergati glede produkcije.

Gallows so z istoimenskim albumom končno stopili ven iz sence Franka Carterja in so dokazali, da so lahko elitna HC skupina tudi brez njega.

twitter facebook