recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

27. 11. 2011  Teleport - Galactic Usurper (demo)  (samozaložba, 2011)
''Ko Teleport izpilijo ritem sekcijo in strukture, pa se skupina utegne izkazati za pravi bojni stroj ekstremnega metala.''

Thrash oz. speed metal sta v Sloveniji doživela razmeroma burno zgodovino. Medtem ko se večini sveta izven ZDA niti sanjalo ni, da bodo kmalu osemdeseta še kako vrnila udarec, so pri nam v prvi polovici preteklega desetletja že rušili Negligence, kmalu pa so se ameriškega pogleda na staro šolo thrasha lotili še Eruption, medtem ko sta se bolj r'n'r-ovskega oz. speedmetalskega aspekta lotili zasedbi Rager in Black Patrons. V drugi polovici je sledilo število novih bendov, scena pa je že doživljala notranji zlom - skupine so nenadno izginjale z zemljevida, dobra plat tega pa je bila, da so vztrajnejše zasedbe od razpadlih prezvele perspektivne člane.

In kje tu vstopijo Teleport? Pravzaprav po koncu retrospektive v zgornjem odstavku. Gre za skupino, ki skuša izkoristiti priložnost pogleda na thrash metal sceno preteklega desetletja in izbrati elemente, ki jim ustrezajo, tiste, ki jim sprva ne ugajajo, pa nadgraditi. Presežek agresije jasno ostane, kot tudi močan vpliv osemdesetih, ob prvem poslušanju demo CD-ja Galactic Usurper pa postane jasno, da je vpliv zalivskega območja San Francisca oz. punkovskih tendenc bendov vzhodne obale ZDA mnogo manjši. Kanadski in nemški thrash kraljuje, v kar so dobro vmešani sledovi black metala, ki se nevpadljivo vijejo skozi njihovo glasbo.

Glavna nadgradnja, ki jo Teleport vpeljejo, pa je zamenjava tradicionalnih melodičnih delov za nenavadne, tuje-zveneče akorde. Gotovo gre za vzor kanadskih Voivod, s katerimi si Teleport delijo tudi sci-fi tematiko, vsekakor pa ne gre za popolno kopijo. Brez da bi razkril preveč lahko trdim, da Jan ''Medo'' Medved skozi rife učinkovito osredotoči svoje vplive, mednje pa vključi svoj nenavaden smisel za tonalnost.

Z vidika skladb je Digestive Pit opazno najmočnejša plat demo CD-ja. Omenjeni komad je najbolj izpiljen ter teče brezhibno, medtem ko so strukture ostalih treh nekoliko derivativne, potemtakem tudi manj razdelane. Rifaža je spevna in utegne navdušencem thrasha stare šole povzročiti številne napade čupanja, "Slayer beata" na bobnih ne manjka, medtem ko vokal potrebuje nekoliko privajanja, saj je bolj rezek od tipičnega speed/thrash laježa, na trenutke pa celo spominja na Bathory oz.  poznejše ikone skandinavskega black metala.

Idejna zasnova in same skladbe so torej za nami, kaj pa izvedba? Pri Teleport je, kot je že od samega začetka značilno za metal, kitara prevladujoče glasbilo, zato so na tem področju pričakovanja glede nastopa daleč največja. In Teleport jih izpolnijo. Frontman/kitarist/pisec glasbe Medo ima močno desnico, ki s polno paro žaga rife, brez da bi mu upadla natančnost. Preproste solaže so okusne, spevne in divje, a dobro izvedene in ravno dovolj spontane, da v svoji kratkosti navdušijo. Kljub svojim sedemnajstim letom starosti je očitno, da je Medo marsikaj že videl, preposlušal in preigral, kar se odlično odrazi tudi pri vokalu. Podobno bi šlo trditi za bobnarja Tonija, saj je njegovo igranje še kako energično, a se z vidika točnosti na večih mestih zalomi. Počasnejši deli pogosto silijo narazen, pri hitrejših pa činele utegnejo zaostati za ostalo baterijo, kar skladbam odvzame nekoliko zaleta, ki je pri takšni glasbi nepogrešljiv. Druga polovica ritem sekcije, torej bas kitara, je solidno odigrana, četudi za odtenek premalo ambiciozna, zaradi grobega zvoka in previsoke glasnosti pa sili v ospredje, torej področje ritem kitare.

Kar me privede do končne točke, torej produkcije. Demo je bil posnet pri Roku ''Andreju'' Zalokarju, ki je med drugim odgovoren za delo skupin, kot so Eruption, Vigilance in Panikk. Kitara na redkokaterem njegovih posnetkov deluje tako ''heavy'', saj nikakor ne izpade rezko ali zamazano, kar se pogosto zgodi v thrash metalu. Ena temeljnih lastnosti dotične zvrsti je hiter boben, ki skozi dinamiko igranja žene glasbo naprej, pri Galactic Usurper pa se veliko tega izgubi skozi vse zvokovne učinke, zaradi katerih bobni zvenijo suho, medtem ko je bas kitara pregroba in preglasna, kot sem omenil v prejšnjem odstavku.

Pri Teleport gre torej za bend, ki je v svoji zasnovi napreden in vsekakor obetaven, njihovo prvo izdano delo v obliki demo posnetka Galactic Usurper pa je soliden kos thrash metala, ki nekoliko odstopa od norme, a mu je predvsem zaradi izvedbe onemogočeno zaživeti do svojega polnega, stoodstotnega potenciala. Ko Teleport izpilijo ritem sekcijo in strukture, pa se skupina utegne izkazati za pravi bojni stroj ekstremnega metala.

twitter facebook