recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

28. 7. 2013  Liferuiner - Future Revisionists  (InVogue Records, 2013)
Za zaključek in razmislek pa še misel prijatelja ''kaj ti bo ogaben novodoben HC, ko pa ti black metal rešuje celotno HC sceno''.

Moderni časi, moderni pristopi do težke zvrsti.

Vprašanje…

Kako se sedaj HC-skupine odločajo igrati na svoje inštrumente oz. kaj je sedaj tista trenutna modna muha?

Odgovor sledi po kratki obnovi…

Najprej se malce obrnimo na preteklost HC žanra.

HC-punk je nastal kot bolj agresivna pod veja punka oz. punk rocka. V 80-ih so omenjeno zvrst spadale skupine, kot so Black Flag, Minor Threat ter Youth of Today. Pri omenjenem igranju so takratni predstavniki skozi pankersko igranje podali nergave vokale in bolj agresiven pristop do praktično vsega.

Kratko rečeno, to so bili dobri časi žanra.

In ker to skozi čas ni bilo dovolj so v 90-ih prihajale nove skupine, katere so se osredotočile še na močnejše, bolj agresivno igranje in nekako izpustili tisti punk – skupine, kot so Morning Again, Disembodied, Hatebreed ter Ringworm. Zadeva je bila precej močnejša in bolj se je spogledovala z metalom samim, kot pa s pankom (večina od vseh skupin je vlekla inspiracijo od Slayer).

Čez čas pa so na obzorje prihajale nove skupine, ki pa so se bolj ali manj ozirale na mešanje HC-ja skupaj z metalcorom ter deathcorom. Rezultat tega pa je bil…. porazen in precej neposlušljiv. Predstavniki pa seveda so Emmure, The Ghost Inside,…

Ampak, da ne bo pomote, v oceanu skupin najdemo ogromno kvalitetnih bendov, ki še vedno vzdržujejo žanre HC-punk, metallic HC, …. ampak tiste ne uvrščamo pod novodobne, temveč pod nostalgične, saj roko na srce, se držijo načel in žanra dvajsetih in tridesetih let nazaj.

In smo pri odgovoru na prvo vprašanje.

Dobro leto pa je modna muha postala, da skupine v svoje igranje, vključujejo melodično, post rock/shoegaze usmerjeno igranje. Še vedno je prisoten metalcore žanr, ampak ga nekako poskušajo popestriti melodije po načelih skupin, kot so Capsian, Mogwai, …

In tako nas moderni časi pripeljejo do skupine Liferuiner.

Liferuiner (znani tudi pod imenom xLIFERUINERx) kakšne posebne predstavitve ne potrebujejo. Svojo vojsko so zgradili že s prvim albumom No Saints leta 2007 in jo obdržali do prvega razpada po albumu Taking Back The Nightlife leta 2008 (dobro bi bilo če se nebi ponovno ''reinkarnirali'').

Osebno mi obe izdaji nista ponujali ne vem kaj, v bistvu sta mi bili bolj ali manj dolgočasni oz. sta kopirali vse po vrsti.

Kar me je pri omenjeni skupini najbolj pritegnilo, je izdaja Sons Of Straight Edge, kjer so mi ponudili 2 dokaj dobri skladbi (1990 ter S.O.S.E.), ampak v celoti nič posebnega.

Sedaj pa se sinovi ''čistega življenja'' vračajo z izdajo Future Revisionists.

Pa preden se spustimo v album, razčistimo določene ovire.

Verjetno vas (mogoče tudi ne) zanima, zakaj sem se spravil poslušati omenjeni album, ker glede na zgoraj navedeno ni skupina prav nič posebnega in je v sklopu skupin, katere mi ne ponujajo nobene posebnosti, in so tisto, kar osebno nočem videti v HC sceni.

Mogoče je nekako najbolje omenjeno recenzijo sprejeti kot razmišljanje ali opozorilo na to, kaj se je skozi čas pri uličnem žanru spremenilo.

Pa poglejmo album Future Revisionists.

Za začetek nam Liferuiner postrežejo s skladbo Vacant, katera pa je recimo točno takšna kot jo lahko pričakuješ, ko prebereš zgornji stavek o tem, da je nova modna muha post rock/shoegaze vmesek.

Celotna skladba se gradi na melodijah in agresivnem pristopu vokalov. Pa da ne bo kdo zadevo pomešal z melodičnim HC-jem, ker to ni to. Melodičen HC ima sam po sebi hitrost, melodijo in agresijo, najbolj podobno punk rock skupinam in ne zgoraj navedenem igranju.

Instrumentalno povsem nezanimivo in če se hočete obračati na melodije, si resnično raje zavrtite post rock oz. post metal skupine, ker vam bodo ponudile več kot tole.

Nadaljevanje albuma imenovano Waivered Lives pa nam postreže tisto, za kar so fantje postali znani (čeprav je samo še vokalist prvoten član), totalno novodobno ''džn, džn, džn, džn,…'' igranje, ki pa ga dodobra zdolgočasi še vokal. Kakšen polom. In poleg vsega pa nam proti koncu ponudijo še melodičen prehod, oh kako nepričakovano?!

Podoben pristop pa se nadaljuje tudi pri Savages, kjer ''ne me jebat'' je prisotno močno ''džn, džn, džn, džn,…'' igranje in pa hitri bobni, kakšna groza!

In že ko pomislim, da bi rekel kaj o vokalu, se ne spomnim, kaj bi lahko sploh rekel, ker je povsem enak kot pri prvih dveh.

Ali je potrebno nadaljevati?

Ne!

Ker je vse skupaj povsem identično, samo obrnjeno drugače.

In proti koncu poslušanja (ok, priznam nisem prišel do konca), se mi pojavi vprašanje iz spota skupine H20, What Happened?, kjer se igralec Michael Rappaport sprašuje (okvirno, ker je celoten tekst pač predolg), kaj se je zgodilo s celotno sceno.

Dragi moji, tole ni teden mode,ampak HC!

Kje so tisti časi, ko se je gradilo na celotnem besedilu, igranju in odnosu in ne nošenju kultnih majic skupin katere praktično niti ne poznajo (predvidevam, ker dvomim da pevec Liferuiner pozna Joy Division)?!

Vse je izginilo!

Žal!

Za zaključek in razmislek pa še misel prijatelja ''kaj ti bo ogaben novodoben HC, ko pa ti black metal rešuje celotno HC sceno''.

twitter facebook