recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

22. 6. 2014  Gehenna - Funeral Embrace  (Dark Empire Records, 2014)
Omenjena izdaja je praktično nekaj, kar sovražiš in preziraš, ali pa obožuješ in častiš. Gre za specifično norenje dvojne doze nihilizma, ki je vsem oboževalcem black metal žanra v ponos, ostalim pa pač v pogubo.

To, da Gehenna ne kreirajo najlepših pesmi na svetu je verjetno logično, ampak ni pa še logično dejstvo, da se njihov black metal ne obrača le v tipično stanje jamskih sekvenc iz norveške, ampak vsebuje določen misterij, ki je razkrit šele po poslušanju albuma (upam, da ste do sedaj to dojeli in ste si zavrteli vsaj kakšno skladbo, če ne drugega).

Sicer smo določene izdaje zloglasne zasedbe že večkrat predstavili in vam tudi že ponudili intervju z gospodarjem teme Mikom Apocalypse, kjer ste prejeli nekakšno predstavo o skupini Gehenna, kot tudi ste lahko videli, da drži dejstvo, da ni vsak lik black metala enak (glede na to, da je Mike Apocalypse velik oboževalec rap glasbe) in je nekakšen kratkolasi posebnež v kapah z ravnim ''šildom'' in visokimi Nike športnimi copati (daleč od imidža klasičnega black metalca).

Gre za svojevrstno skupino s svojevrstnim razmišljanjem in dobro kolekcijo izdaj, ki predstavljajo potop vseh žanrov.

Prva letošnja izdaja izpod rok zasedbe Gehenna (ker obstaja več skupin po imenu Gehenna, med njimi tudi iz Norveške, katera ima tudi že velik krog oboževalcev) nosi ime Funeral Embrace in je ravno tisto, kar od njih pričakujete.

V sklopu 5 skladb (Amphetamine Psychosis, Into The Grave, Serve The Cult, Savage II ter Funeral Embrace) nam ideološko oz. skozi besedila ponudijo vizijo nihilizma, vojne, umorov, sovraštva in pa cel cikel negative, kar je teoretično povsem logično za black metal skupino, ki se z roko v roki ponaša skozi surovo in robustno igranje black metala in manjše količine punka.

Glede na to, da mi npr. skupine kot so Dwidov projekt Vermapyre precej neposlušljive zaradi močnega čaščenja skupin znotraj sklopa Les Legions Noire skupin (Vlad Tepes, Belketre, …) in glasbeno votlim igranjem, kjer niti ne vem ali igrajo inštrumente ali tolčejo po loncih in se derejo 20 metrov stran od mikrofona, mi je pri Gehenna všeč, da je v ta robusten black metal vključen netipičen in destruktiven punk in tematsko masovno uničenje skozi negativno usmerjen HC.

Se pravi, vzameš zmes Darkthrone albuma Ablaze In The Northern Sky (70%), dodaš sestavine G.G. Allin kreacije Freaks, Faggots, Drunks And Junkies (20%) in glazuro G.I.S.M izdaje Detestation (10%) in prejmeš album Funeral Embrace.

Omenjena izdaja je praktično nekaj, kar sovražiš in preziraš, ali pa obožuješ in častiš. Gre za specifično norenje dvojne doze nihilizma, ki je vsem oboževalcem black metal žanra v ponos, ostalim pa pač v pogubo.

twitter facebook