recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

28. 4. 2013  Within Destruction - From The Depths  (Noise Head Records, 2012)
Medtem, ko je melodičnih in metaliziranih HC-bendov, ki so flirtali tudi z death, melodic ali black metalom, na naših tleh bilo kar precej (pomnite, recimo, Curse Of Instinct ali pa morda sledite zdajšnjim, aktualnim Human Host Body?), so le redki obstali, še redkejši pa so tisti, ki so super združili moderno in klasično tako, kot so to storili Within Destruction.

Poznate rek ''Kogar piči kača, se boji tudi zvite vrvi.''?

Iz tega reka bom izhajal, ko se bom opravičeval bralcem, fenom in samem bendu Within Destruction, ker sem si vzel toliko časa za a) zelo svežo izdajo iz domače scene, b) za zelo dobro in svežo izdajo iz domače scene.

Namreč, kot recenzent in aktivni sledilec (kolikor je to v aktualni poplavi albumov sploh mogoče biti), sem naletel na milijon modernih, super posnetih, a običajno klišejsko dolgočasnih, prežvečenih ''death'' metal bendov, ki mislijo, da je švedski death metal začetek našel v albumu Colony od In Flames, da je ameriški zmetalizirani HC svojo pot pričel s tretjo ploščo Killswitch Engage ter da je prvi death metal vokalist na svetovni sceni prvi vokalist All Shall Perish. Še posebej med letoma 2005 in 2007, ko je predvsem založba Metal Blade bruhala (namerno uporabljam ta izraz) na tone bendov, ki so zveneli, kot da bi vse, kar ne gre skupaj, kar naenkrat lahko formiralo uspešen in kvaliteten bend (no, z redkimi izjemami a la Neaera tudi je, a to so res redke izjeme). Skratka – scena se je preplavila s sranjem, katerega odtok očitno ni uspel požirati dosti hitro in zato je bilo treba iti stran od te scene. Zelo stran. Vsaka čast Primožu, ki vztraja že od samega začetka, da daje priložnost tej sceni – jaz sem je imel dolgo časa poln kurac.

Medtem, ko je melodičnih in metaliziranih HC-bendov, ki so flirtali tudi z death, melodic ali black metalom, na naših tleh bilo kar precej (pomnite, recimo, Curse Of Instinct ali pa morda sledite zdajšnjim, aktualnim Human Host Body?), so le redki obstali, še redkejši pa so tisti, ki so super združili moderno in klasično tako, kot so to storili Within Destruction.

Gorenjski moderni death metal kvintet je v Avstriji posnel zelo dobro zveneč prvenec From The Depths. Album zveni res čisto in jasno, pri tem pa ni izgubil na svoji moči, kar je velik plus. Od intra, ki ga boste prepoznali predvsem poznavalci horror filma Candyman pa do res morbidno zvenečega klavirskega outra (Danse Macabe), ki bi verjetno pritegnil pozornost mojstra Kinga Diamonda, se odvije res čisto, a brutalno zveneča death metal plata.

Vam čistost ne zveni brutalno? Poskusite se igrati s skalpelom v operacijski sobi. Na pacientu. Ki misli, da ste vešč kirurg.

Moč Within Destruction imenu nasprotno ne zveni v kaosu uničevanja, niti ne v sterilni čistosti zvoka, ampak v dobro narejenih pesmih. Ki so vse boljše, kadar se bližate koncu. Namreč, prvih par pesmi z izjemo hita Cardiomyopathy, zveni kot milijonkrat prežvečen riff, ki se razteza od Švedske do Amerike, prek Nemčije tudi do nas. Tisti, ''the swedish pussy modern metal riff'' (katerega so pri nas do obisti prežvečili Sweet Sorrow ali pa ga zdaj žnarajo Inmate). In to ni riff komada Override Of The Overture od Dismember. Tukaj je očitno, da kvintet – ali pa vsaj kitarista Ervin in Matjaž – živita na močni dieti bendov a la As I Lay Dying, Killswitch Engage, Darkest Hour, starejših All Shall Perish ipd. Ampak bend zna te riffe, solažice, nežne in agresivne dele uspešno spraviti skupaj. Kar pa take riffe naredi bolj surove, je najprej odlično zveneč bas Grege Novaka, ki zveni kot malce bolj agresivno, oz. surovo zveneča verzija bas zvoka Dereka Boyerja (Suffocation!). Tako '' emotivno pederski'' riff postane agresivni jebač v zaporu (tisti, ki ni peder kot tak – je le dominator, saj veste).

Zelo močna stran pa je boben Luke Vezzosija in vokal Roka Rupnika. Še posebej slednji s svojo široko paleto vokalov (od kruljenja prek krikov do celo pig squealov) spominja na še enega norca, diametralno geografsko gledano živečega v Beli Krajini, Denija Petraša (Mephistophelian, Mordenom). Rok da tisto črno obarvano, temačno agresijo, tisti pravi death metal pridih, ki v marsičem spominja na nek miks med zgodnjimi All Shall Perish, nemškimi Anasarca ali Sophicide ipd. Vrnimo se k bobnu – Luka zna igrati hitro, zna igrati počasi, ko je potrebno in predvsem ne bode v ušesa s pretiravanjem. V bistvu, draži ušesne živce s svojimi sposobnostmi.

In medtem ko celota delovanja vseh petih članov v prvi polovici albuma ne pride do izraza (izjema je otvoritveni riff in prvi delo komada King Of Serpents), se moč in mogoče tudi bodoči razvoj benda kažeta v melanholičnem, morbidno zvenečem While She Was Dying (katerega osrednji riff in bas podlaga ob hitrem bobnu spominjajo predvsem na komad Laid To Rest iz albuma Hate. Malice. Revenge), najboljše pa je gotovo na koncu (in kot fen benda ter žanra nasploh upam, da je to smer, kamor bend potuje v bodoče) s komadom God Of The Soulless, ki gre daleč stran od švedskih obal v floridska death metal močvirja. To je pa gotovo eden najboljših komadov na slovenski death metal sceni. Odličen v vseh pogledih, verz Prepare To Fall pa bi že moral postati mantra vseh norcev, ki uživajo v koncertih tega zelo aktivnega benda (ki je – btw! – iz koncerta v koncert res vse boljši).

Če se vrnem k začetku recenzije – ko sem že mislil, da se ne bom niti pod prisilo kaj šele prostovoljno vrnil k aktivnemu poslušanju modernega, s Švedsko in Ameriko prepojenega death metala (tokrat namerno brez navednic pri besedi death), me je ''spelala golfiva kača'' – in tokrat si želim še kakšen košček prepovedanega sadeža.

twitter facebook