recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

18. 5. 2014  Nocturnal Graves - ...From the Bloodline of Cain  (Hells Headbangers, 2013)
Ne glede na zamudo je tu recenzija enega temeljnih bendov sodobne ekstremne glasbe, kateremu je edini cilj trgati. gate.

Na Profanity se držimo tega, da recenziramo zadeve, ki so res "frišne". Smiselno pravilo, ki nam pomaga ohraniti stik s sedanjostjo (A res kdo še hoče brat recenzije od stare Metalike?), a včasih to pomeni, da kaj vseeno pade skozi sito. Tudi ni big deal, vseeno pa se to ne bi smelo zgoditi z lanskim albumom Nocturnal Graves - jebiga, človeška napaka, jaz pa sem jo zakrivil. Ne glede na zamudo je tu recenzija enega temeljnih bendov sodobne ekstremne glasbe, kateremu je edini cilj trgati. gate. Tu so Nocturnal Graves in njihov drugi album, ...From the Bloodline of Cain.

Ob natančnem pogledu na odlično naslovko, ki jo je mimogrede zakuhal Paolo Girardi, postane jasno, da je druga plošča avstralskih blackthrasherjev na nek način bolj brutalna, saj tropičje in pisava očitno prikimavajo določeni plošči legend Blasphemy. Nocturnal Graves še vedno bazirajo na thrashu osemdesetih let, a je po temeljiti menjavi postave in številnih stranskih projektih - med njimi je tudi bestial bomba Impious Baptism - opaziti, da je album proti prvencu še hitrejši in nekoliko manj melodičen.

Kljub temu da je nadvse sposobni avstralski bobnarski divjak Jarro stolček predal Luku Wilsonu (Denouncement Pyre), sam pa prevzel bas in vokal, ritmična podlaga ne peša. Kot je tudi prav, saj ...From the Bloodline of Cain deluje na osnovi slayerjevskega bobnanja z dodanimi blast beati, ki se jim pridruži še mnogo dvojnega pedala, tu in tam pa celo kak nenavaden ritem. Skupaj z death in black metalsko rifažo to včasih album naredi težje prebavljiv, skladbe pa se na trenutke zlijejo skupaj. To je cena, ki so jo Nocturnal Graves plačali za bolj "resno" zvenečo glasbo; poskočnih thrasherskih vižic s prvenca ni več, ostane pa le polurni sunek temačnejšega, a vseeno neokrnjenega metala.

Glede na to, da je "poskočnosti" manj, je edino prav, da poslušalca na udrihajoči poti pospremi odlično igranje. Jarrov rezek krik ni več edino, kar spominja na Deströyer 666, saj je k Nocturnal Graves presedlal kar njihov kitarist Shrapnel. Ta skupaj z Decaylustom (Denouncement Pyre) žaga natančno, a organsko. Za razliko od večine novejših plošč v metalu se tu sliši, da rifi niso bili računalniško kopirani, medtem ko se bobni po podobnem principu nenehno, a kljub temu zelo uspešno, gibljejo v precej tehničnih vodah.

Kar bi pomenilo bolj malo z gnilim zvokom. Temu seveda ni tako, saj surovo glasbo brezhibno podkrepi ustrezna produkcija. Ta je obenem ena glavnih posebnosti plošče, saj nikakor ni za vsakega. ...From the Bloodline of Cain resnično zveni organsko. Ne mislim toplo na sodoben način; Nocturnal Graves zvenijo kot Exodus na Bonded By Blood. Kitare pokljajo in režejo kot klasičen thrasherski Marshall z veliko začetnico, bobni so dokaj zadušeni, činele glasne. Malo manjka, da bi album žarel dobesedno - kitare res malce spomnijo na prasketanje plamenov, boben pa najbrž zveni kot rušenje Sodome in Gomore (OK, priznam, ker v bibličnih časih nihče ni imel smartfouna, žal nisem mogel na YouTubu preverit, kako to v resnici zveni, pa vendar).

Skupni seštevek... From the Bloodline of Cain ni plošča za vse. Preveč groba za večino poslušalcev ekstremnega metala, preveč thrasha za blackmetalce in obratno. Za vsakogar, ki v metalu išče neokrnjen zvok in se ne najde v bolj sodobnemu pristopu k glasbi, predvsem pa ga boli ketna za žanrske oznake, pa so Nocturnal Graves zagotovo pravi zaklad.

Glasbeni elitizem? Mogoče. Bi drugače lahko obstajala tako energična glasba? Nikakor.

twitter facebook