recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 1. 2013  Leeches of Lore - Frenzy, Ecstasy  (Flying Midget Records, 2012)
'sex, drugs & Clint Eastwood'

Starši, za trenutek odložite svoje biče in prenehajte brutalno pretepati svoje otroke, ker vas spominjajo na vas in prisluhnite. Ne morete? Vas moti stokanje otrok v ozadju? Nezavest je samo nekaj udarcev stran. Kar pogumno!

In kar pogumno prisluhnite tvorbi Frenzy, Ecstasy od Leeches of Lore, ker ta trio ve, kako se ti mora strgati na najbolj poslušljiv možen način. Po prvem poslušanju vam bo mogoče deloval album čisto normalen. Mogoče tudi po drugem. A čez čas vam bo, kot vaše pretekle grozote (vem vse … VSE), nenadoma šinilo v glavo, da ste bili priča ušesnemu blagoslovu, kjer je bil soundtrack iz testeninarskih vesternov pomešan s thrash/speed metalom in okusno mero stoner rocka.

Sergio Leone headbanga kot fukjen v svojem grobu.

Način, kako je vse to pomešano, je umetniško kirurški in si zasluži vsaj Nobelovo nagrado in ljubezensko pismo od vašega čudnega soseda. Prej omenjene zvrsti so previdno zmešane na kupu, da se zgodi, da kdaj katera sama nastopa, kdaj v duetu s katero drugo, kdaj pa kar vse tri skupaj na tako naraven način, da se vprašate, zakaj ne dela tega več bandov.

Ker nimajo jajc.

In talenta.

Ker podvig, kot je Frenzy, Ecstasy zahteva ogromno jajc, sposobnosti, drog in mentalne nestabilnosti. V enem trenutku jezdite s Clintom Eastwoodom, v naslednjem trenutku se okopata v meskalinu in nato gresta v bližnjo oštarijo, kjer nekdo v ozadju igra na razglašen klavir in pije nek približek viskija nato pa na klavir pade oder, na katerem je nek naključen metal band, ki razčefuka svojo opremo s stampedom od koncerta. Ludnica od albuma.

Ludnica, ki ob vsakem poslušanju razkrije nekaj novega. Ob prvem poslušanju je album polno oblečena emancipirana gospa. Ob drugem poslušanju nam že malo odpre svoje srce, bla bla bla, ob sedmem poslušanju že rinemo v njeno pizdo z raznimi predmeti, katerih predvidena primarna raba je zelo daleč od tega, da je ginekološki pripomoček. Ob osmem poslušanju spoznamo, da je marsovec. In moški. Po devetem poslušanju pa sta že na Jerry Springer Showu.

Najbolje pri vsem tem pa je, da se ta band ne jemlje resno. Glasba je zanimiva, dodelana in ob dodanem kančku neresnosti: za popizdit zabavna. Ob vsakem poslušanju nam zleze globlje pod kožo. In globlje. In globlje. In globlje … dokler ne pride do naših notranjih organov in prevzame nadzor nad našim telesom in takrat boste lahko samo nemočno opazovali vaša dejanja, nad katerimi ne boste imeli nadzora. Zabavno bo.

twitter facebook