Pri tej skupini se zatakne, ko hočemo izgovoriti ime. Jezik se nam pri izgovorjavi le dvakrat zavozla, če imate srečo. Kakorkoli že, ameriška zasedba Allegaeon se je izkazala s prvencem Fragments of Form and Function, ki je nekako kontriral trendu deathcora. Allegaeon so namreč bili brutalni, tehnični in tudi melodični. Bolj kot ne so se ozirali na vrline death in thrash metala.

Z drugim poskusom pa skupina ne pokaže kaj pretirano zanimivega. Že s prvo skladbo Behold (I Am God) skupina pove vse. Allegaeon postrežejo z znižanimi kitarami, občasnimi breakdowni in »shredderskimi« solažami, ki so si podobne kot jajce jajcu. Pri skupini je predvsem problem v tem, da je vse skupaj zelo monotono. Ritem sekcija je dolgočasna, tempo se skoraj nič ne spreminja, vokal pa je tudi izredno nezanimiv zaradi same barve.

Edina omembe vredna skladba je Iconic Images, v kateri je prisotna še akustična kitara, ki skladbo lepo popelje v zaključek. Allegaeon so skušali vpeljati nekaj novega, a žal se je skupini predvsem ponesrečilo, namreč njihova glasba ima slabšo domišljijo kot današnji thrash metal, black metal ter vsi moderni hardcore bendi. Le še Amon Amarth delajo bolj dolgočasne albume kot Allegaeon.

Pri Formshifter se lahko le upa, da je napaka, ki je nastala pod pritiskom založbe. Namreč da je drugi album napram prvemu tako nezanimiv, je že malce nenavadno.