recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 5. 2016  Anthrax - For All Kings  (Nuclear Blast, 2016)
Niso še za v penzijo.

Newyorški thrasherji Anthrax so nekako ušli z mojega radarja že v davnih zgodnjih devetdesetih, a sem vseeno pozorno opazoval, kako se gibljejo med klasičnim miksom thrasha in speeda ter med modernejšimi, bolj zagruvanimi vodami. Priznam, da novejšim stvaritvam nekako nisem dovolil sedeti ob boku Anthrax klasikam, in občasno sem vzdrževal ta status, kjer sem brez premisleka rekel, da mi je za Anthrax res vseeno, saj ne bodo nikoli presegli Amon The Living ipd.

Vmes sem nekako sprejel re-recorded klasike, album Greater Of Two Evils (2006), kjer smo slišali, da tudi z Bushem na vokalu Anthrax klasike ne zvenijo slabo, občasno jih videl v živo in si zapomnil hit Fight 'Em Til You Can't, hkrati pa ne moreš mimo benda, ki na Blabbermouthu daje dvomljive intervjuje, v katerih Joey Belladona pravzaprav ni prepričan, ali mu je kul v bendu ali ne, ne moreš mimo Scotta Iana, ki je postal eden tistih ljudi v bendih, ki opozarja nase bodisi s političnimi izjavami, s svojim spoken word tourom ali pa z ljubeznijo do serije The Walking Dead, v kateri je tudi nastopil kot zombi. Tako sem kljub umikanju pred Anthrax prišel iz oči v oči z najnovejšim albumom For All Kings.

Kako dotični album zveni glede na albume po letu 1994, si ne drznem reči. Vem pa, da mi je dober. Že od singla Evil Twin dalje mi je bilo všeč, da niso zgubili težkih riffov, res dobrih bobnov (face it, Charlie Benante ga odlično žge že od 80-ih in v marsikaterem pogledu stoji ob bok Lombardu, daleč pred Ulrichom in podobnimi) ter da je malce starejši Belladonin vokal še vedno močan in v bistvu izražen skozi vokalne harmonije zelo všečen, nalezljiv, poln emocij in hkrati ne pičkast. Da Bellovega bass sounda sploh ne omenjam.

Stripovska naslovnica, v kateri so Anthrax nekakšni kralji, mi ne sede. Jebat ga – sem fan metal naslovnic, ki me ne spominjajo na DC Comics, Marvel ali pa Lunov Magnus Strip. Prav tako mi ni sedla, ko sem videl album Worship Music ali pa Weapons Of Mass Destruction al' kako se je že imenoval zdaj že dobrih 15 let star plošček.

A soditi album po naslovnici ni lepo, kot že pravi starodavni knjižničarsko obarvani (tu zdaj seveda parafraziran!) izrek. Treba si je zarolati plato, dooh.

Anthrax v letu 2016 niso za v penzijo, odpad ali smeti. So še vedno bend, ki na isti plati poda nekaj res dobrih komadov in nekaj filerjev, na srečo ne igrajo countryja ali pa rocka in ki so v svoj newyorško obarvan thrash res uspešno implementirali groove. Komadi so ravno prav dolgi, s tem, da dva nad 6 minut dolga singla res ne dolgočasita. K temu pripomorejo enostavni, zapomnljivi riffi, ki so daleč od thrash veličanstev, kot jih servirajo Exodus ali pa Megadeth, a so vseeno še tako močni, da z njimi lahko porušite zid. Veliko dodajo tudi bobni, ki so lahko počasni ali hitri, a še vedno odlična podlaga prej omenjenim riffom, ki jih občasno zasolijo precej luštne solaže. Novi kitarist ni klasični Spitz, a vseeno zna dati pečat komadu. In lepo je slišati solaže, ki niso zgolj ponavljanje lestvic, kot jih danes bruhajo moderni 'metal' bendi, ki nadvse častijo arpeggio, a ne vedo, zakaj je bil na svetu Jimi Hendrix.

Tematsko so besedila klasično Anthrax – malo osebnih težav, malo družbene-kritičnosti, kakšna politična in mogoče kakšna pop-kulturna zadevščina. A jih Belladona, katerega glas se je postaral kot dobro vino, odpoje res fajn. Na trenutke se zdi, da mogoče uporablja en in isti vzorec petja, a temu ni tako. Sploh pa vokalne harmonije, ki jih možakar mnogo bolje odpiči kot katerikoli starosta a la Mustaine, Anderson, Hetfield, Billy, res izpadejo nalezljive in vas bodo spomnile na to, zakaj so vam grunge vokali vedno bili všeč. In zakaj bi recimo Mustaine moral iti na pevske vaje.

Hitrosti ne manjka, prav tako ne baladnega vzdušja, kar pomeni, da je plata res prijetno in razgibano poslušanje. Kot personalne favorite bi dal res mračno pesem Blood Eagle Wings, thrash hit Evil Twin ter groove extravaganzo All Of Them Thieves, lahko pa tudi zlahka potrdim, da sem vesel, da sem newyorškem kvintetu po dolgem času ponovno dal možnost.

Nekatere ljubezni so pač večne.

twitter facebook