recenzija
Švica je polna lukenj. V sirih. V grindu pa ne.
Švica je kot država s svojo glasbeno sceno precej čislana. Hellhammer, Celtic Frost, Coroner, Samael … sama zveneča imena z zanimivim, unikatnim ali celo kultnim glasbenim izrazom. A scena ponuja vse več kot to (in ne mislim zgolj na kultne ure, sire in čokolade).
Švica bi lahko bila čislana tudi v grindu, čeprav je to zelo drzna trditev z moje strani – poznam le Mumakil in Requiem, ampak če ostali bendi zvenijo kaj temu podobnega, smo lahko zgolj še bolj veseli.
Mumakil so stari prekaljeni scenski mački. Kaj mački – dogs of war. Njihova glasba je tour de force, ki v kratkem času pove vse. Večkrat. Ste oboževalec zasedb Brutal Truth, Napalm Death, Terrorizer, Rotten Sound, Misery Index? Vam je kul, da so komadi kratki, a neenaki? Vam je všeč blast beat in divjaško kruleči vokal?
To je to! In tudi nov album Flies Will Starve ne odstopa od že opisane ali predstavljene formule. Šus na bobnu, distorzirani bas, mastni kitarski riffi in dobro obarvan kruleč vokal. In besedila, ki pošiljajo realnost v kurac.
Večkrat.
Pa še naslovnica je ripp-off naslovnice History Repeats od Dying Fetus.
Grind is protest! Zakon!