recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

15. 8. 2013  Maleficus Angelus - Fall Of Man  (samozaložba, 2013)
Strela z jasnega!

Ime Maleficus Angelus je poniknilo dolga leta nazaj, potem, ko so s svojimi posnetki in koncerti (nekaj jih je gotovo bilo, če se prav spomnim) res obetali. Pač, mardukovsko furioznega, dark funeralovsko in setherialovsko hitrega black metala v Sloveniji pač nikoli ni bilo v taki podobi. Drznem si stati s to trditvijo, čeprav domačo black metal sceno ne poznam najbolje.

A letos je ime Maleficus Angelus udarilo kot strela z jasnega. Kot ste mogoče lahko že brali v Dejanovi recenziji v Paranoidu, smo webzinarji očitno vsi prejeli mail od M. A. z linkom do plate Fall Of Man. Kaj več, ni razkrito.

Kar je kul. Dejansko mi je všeč, da se namesto more dolgih, dolgočasnih in klišejskih napovedi in počasnega odstiranja paketa/končnega izdelka, kar naenkrat meni nič – tebi nič pojavi plata. Dolga kakšne pol urce, razdeljena na 6 komadov, grafično urejena z naslovnico, katere predmanipulativni izvor se nahaja v delu – kot ime M. A. trdi v svojem uradnem krogu pekla - Johna Martina, Satan presiding at the Infernal Council, c.1823-7.

Še bolj mi je všeč to, da nikjer ni navedeno, ali gre za one-man izraz ali za kolektiv. Kdo sploh igra? Je boben, ki zveni človeško, a precej nečloveško vzdržljiv, natančen in hiter, računalniškega izvora?

Na koncu koncev, to niti ni pomembno, vsekakor pa pozdravljam predvsem misteriozno noto.

Ker te so pač najbolj privlačne.

Na srečo se prvi pozitivni vtisi, ki mi jih je zbudila misterioznost vsega skupaj, niso razblinili niti s prvim komadom, niti s poslušanjem cele plate.

Vsekakor je album Fall Of Man tista veja black metal izraznosti, ki ne stavi na klaviature, pop, šundr ali hipstersko pobiranje krompirja na neki oddaljeni ameriški farmi. Tole je surov, hiter, brezkompromisen black metal, kar pripišem predvsem hitrem bobnu, ki v stilu starih Marduk ali Setherial, praši od začetka do konca. Če je ritem mašina, zveni bolje kot Mortician. Če je človek, bi mu rad stisnil roko in ga vprašal, s čim se prehranjuje. Vsekakor je boben hiter, udaren in le v redkih trenutkih obrne svoj pogled v druga ritmična kraljestva. Na pravem mestu v pravem času, vsekakor v energičnem tempu. In začuda ni v ospredju.

Čeprav pa ga ne preglasijo kitarske linije, ki so klasično nordijsko black metalske. Lahko bi bila švedska, lahko norveška šola, vsekakor so dovolj razgibane in tipične, da jih lahko uvrstimo v šolo devetdesetih, premalo eksperimentalne, da bi se ozirale v svet kakšnih Akercocke ali novejših Mayhem, hkrati pa se vneto izogibajo masivnim riffom, ki so jih z leti proslavili predvsem Behemoth, Hate, Svart Crown ipd. Ostre kot britev, polne vsega, kar od black metal kitar pričakujete, hkrati pa se tudi izogibajo pretirani melodičnosti a la Dissection. Mogoče so bolj Watain. Mogoče ne. Who cares. Kul so.

Bas je tudi ravno prav prisoten, a le izjemoma izstopa iz vloge ritemske sekcije. Ni pa šundr tipa zgodnji Mayhem ali Darkthrone.

V bistvu sem opisal surov, hladen, glasbeni izraz. Ki pa vseeno ni dolgočasen. Ki kaže čustva, čeprav ne budi morbidnih, operetnih ali bojevitih atmosfer. Recimo, da je vokal izraz hkrati agonije, a tudi dvoma, prepričanosti in čustev, ki jih v taki surovosti ne bi pričakovali. Ste kdaj mogoče brali Koontzevo delo The Watchers, ko na koncu dela junak Travis Cornell premišlja, če bi končal življenje abominaciji, ki se imenuje The Outsider, utelešenju vsega zla, surovosti in sovraštva, a ki je hkrati utelešenje osamljenosti, zavrženosti in prezira ter sramu in obsojanja? No, vokal Maleficus Angelus, ki gotovo opeva drugačne teme kot prej opisane v delu Deana Koontza, izraža prav to.

Agonijo. Trpljenje. Prezir. Dvom. Luč. Upanje. Lepoto.

Vokal je dejansko miks tega, kar je na prvih dveh albumih ponujal Jon Nödtveidt iz Dissection, in tega, kar izrazno spravi iz sebe Tomas Lindberg na plošči Slaughter Of The Soul od At The Gates.

Vsekakor nujno čtivo za vsakega, ki mu je black metal ljub in pri srcu. In še bolje – zadevo vam M. A. ponuja zastonj na svojem/njihovem Bandcamp profilu (klik).

twitter facebook