recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 1. 2017  Guts For Glory - Fairy Tales  (samozaložba, 2016)
Če vam je všeč počasen, malenkost 'južnjaško' (s tem mislim ZDA južnjaško in ne balkansko) in nekoliko atmosferično zveneči hard rock, ki se občasno podviza in okrepi v heavy metal, vam zna pričujoča plošča odgovarjati.

Ko sem gledal ime skupine, sem si rekel : » Oho, tole bo pa žgalo kot krožni top uničevalca tankov A-10 Thunderbolt II, sekalo vsaj kot Gun Barrel, če že ne sami Sabaton, ter opevalo bruhanje topovskega ognja, tankovske preboje frontnih črt ter častilo plohe izstrelkov različnih kalibrov!«. No, ko sem prebral naslov plošče, sem si rekel: »No, ali pa tudi ne…« in moja domišljija je bila v trenutku, s potrojeno močjo vse gravitacijske sile Zemlje skupaj, prizemljena kot vesoljski samorog s sežganimi krili.

Kljub takem precej neprijetnem 'ateriranju' oz. pristanku na tleh, sem se po poslušanju plošče zavedel, da pristanek niti ni bil smrtonosen, saj me ni zabilo v svet palčkov, vilinčkov, orkov in drugih živalskih vrst, ki prebivajo v svetu Dungeons & Dragons ter generatorjih inspiracije številnih powermetalskih skupin. Prvenec Guts for Glory, Fairy Tales, je »refuzelj«, v katerem se nahaja čez palec za pol krigle heavy metala, 4 decilitri hard rocka in komaj deciliter epic dooma.

Zveni obetavno?

Hja, bolj zveni obetavno, kot potem v resnici tudi je. Natančnejši pogled z ušesom v glasbo Guts for Glory nam pokaže, da gre za glasbo, v kateri imajo vodilno vlogo odlično odigrane, vendar po mojem mnenju vse preveč izpostavljene kitare, bobneče hrumeči in zelo dobro slišni bobni, v ozadju monotono mrmrajoči bas in petje, ki se enostavno slabo sklada oz. vključuje v opisani glasbeni koncept oz. strukturo. Ja, z zadnjima dvema, sicer zelo dolgima stavkoma sem ti, spoštovana bralka oz. bralec, podal že skoraj popolno recenzijo plošče in dela glasbenikov, ki ga le-ta vsebuje. Navzlic temu bom nekaj besed namenil še vsaj parim, omembe vrednim pesmim.  

Edge of the World je hardrockovska pesem, ki slika za road movie stilizirani saloon 'Na koncu sveta'. Je morda saloon 'Na koncu sveta' tisto, kar so The Animals vpesnili v House of the Rising Sun? Pevec sicer poskusi peti kako oktavo višje od načina dolgočasnega petja, na katerega poje v vseh pesmih, kar pa pesmi ne da nobene dodane vrednosti.

Eye for an Eye je zanimiva zaradi atmosfere, ki jo ustvari struktura pesmi – začetno igranje klasične kitare naenkrat 'prelepi' usklajeno in hitro igranje električne kitare ter bobnov. Ta električno kitarsko-bobnarski del glasbe zviša hitrost pesmi in pripravi poslušalca k temu, da pričakuje glasbeni tornado, ali vsaj stampedo v nadaljevanju, saj na tako nadaljevanje napeljuje tudi kitarska solaža. S petjem pesem izgubi na moči in se, kljub temu, da govori o revoluciji, spremeni v nevihto v kozarcu vode. Tako namesto glasbenega prikaza galopa neukročenega divjega mustanga dobimo srednje hiter korak ukročenega ponija – res škoda.

Play with the Devil je pesem, ki se z vidika igranja instrumentov iz hard rocka res opazno približa heavy metalu. Pevec končno pokaže svoj razpon glasu, vendar ta iskra kmalu izgine v poplavi prikazovanja mojstrskega znanja igranja kitar.

Pri Stand Alone, glede na večino ostalih pesmi, hitreje odigrani začetek žal zelo kmalu utone v počasnih kitarskih akordih. Slednji pridobijo težo in barvo epic dooma. Tudi besedilo je epic doomovske narave, vendar žal petje niti približno ne sledi in ne izpolni niti najnižjih pričakovanj petja, ki naj bo nekako veljala za tovrstni doom.

Staring at the Sun je na plošči edina svetla izjema, kjer kombinacija petja in sicer že kar nadležnega izpostavljanja kitar končno prispeva k dvigu kakovosti pesmi. No, pošteno povedano, gre za pesem, ki zveni dokaj baladno in pridobi ostrino akordov električnih kitar in kitarskega soliranja šele v svoji zadnji tretjini. Pesem zato postane ne le instrumentalno, ampak tudi čustveno in sporočilno močna.  

Zaključek? Too little guts for any glory … 

twitter facebook