recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 5. 2013  Wormed - Exodromos  (Willowtip, 2013)
Space will make you scream!

Metal kot glasba je velikokrat izpadel odlična platforma za podajanje raznih zgodb –interpretacije zgodovinskih dogodkov (Iced Earth, Grave Digger …), interpretacije književnih uspešnic (Blind Guardian), za zgodbe, ki so nastale skupaj z glasbo in tvorijo nekakšne drugačne interaktivne romane (Fear Factory, King Diamond, Rhapsody (of Fire), Coheed And Cambria – OK, slednji niso metal, a vseeno; …). Takšne in drugačne zgodbe boste našli v vsakem žanru in podžanru, celo v grindcoru (glej Pig Destroyer in ploščo Book Burner, ko smo že pri tem).

A le redkokdaj – ne, naj se popravim. Še nikoli pa kaj takega nisem doživel, ko sem pomislil na špansko metal sceno. Priznam, da poznavanje španske metal scene lahko omejim na manj kot 10 imen (eno in prvo od teh je Avulsed in pa takoj za tem Christ Denied), a jebat ga – včasih pač ne moreš poznati res vsake države na svetu, kaj šele njene scene ipd. Krivično? Mogoče, a dejstvo je, da je pač tako.

Španija, torej. Dežela strastne umetnosti, krvave zgodovine in zoprnega sistema varčevanja z vodo. Dežela, ki pa v svojih, zdaj s krizo prepojenih nedrjih, že dolgo časa – ne bom rekel, da skriva, a recimo, da neuspešno promovira – skriva enega najbolj zanimivih evropskih brutalnih death metal bendov. Dame in gospodje, ste kdaj slišali za Wormed?

Jaz priznam – nisem. Pa čeprav so že davnega leta 2003 začeli žgati po iberskem polotoku in so že izdali takrat precej povprečen, a za evropske razmere še vedno izredno tehničen, bolan in brutalen album Planisphaerium. Ja, za Evropo je to bil zelo zanimiv dodatek – bend, ki zveni precej ameriško, pa ne prihaja iz čeških mest, kot recimo Intervalle Bizzare, Twisted Truth ali pa recimo iz Slovaške – Sanatorium, kaj šele z Malte (Beheaded, ki so – kot pravi Brutal Sandi – ''bol brutal k Safokejšn!''). Poslušajoč Planisphaerium sem pač pomislil, da sem že itak slišal ameriške Odious Mortem ali Disgorge in sem zadevo pustil ostalim navdušencem.

Potem pa me je doletel promo z zanimivo naslovnico in naslovom Exodromos. V promo tekstu je predstavljeno, da gre za korak naprej v čudovito bolanem svetu zasedbe Wormed – da stvar predstavlja same death metal ekstreme, da se bolje in bolj čisto sliši (tnx to Mika Jusilla iz Finske – možakar je med drugim miksal izdelek domačih Black Diamond, pred tem pa je postal znan, ker je snemal Stratovarius, Impaled Nazarene itd. itd.), da ponuja zelo zanimivo zgodbo.

OK, pa dajmo priložnost. In kako sem vesel, da sem si predvajal tale album. Po prvem poslušanju je sledilo drugo in tretje in še četrto. V istem dnevu! In je zdaj za nekaj časa stalnica MP3-predvajalnika.

Zakaj?

Album je definitivno pridobil mojo pozornost s surovim, a jasnim zvokom, ki albumu ne odvzame ostrine, temveč mu doda še piko na i efektivnosti slušnega prenosnika. Album zveni kot napad cele flote tistih stvorov iz Wing Commanderja 5 (The Prophecy). Hitro, zlovešče in brez milosti. Glasbeno je tole plod predvsem kitaristov Miguleouda in J. Oliverja, ki sta na ameriške (predvsem kalifornijske) death metal riffe prilepile newyorške groove dele , angleško pankovsko nalezljivost tonov, decapitatedovsko morbido in precej temačnosti kakšnih občasnih akercockejevskih trenutkov. Kar mogoče zveni še kot šundr z otvoritvenim komadom, postane vse bolj kristalizirano od drugega komada naprej. Solaž ni toliko, ampak je vse ostalo resnično nalezljivo, smiselno in dobro zgrajeno. Komade si je moč zapomniti, čeprav z vnovičnim poslušanjem vedno odkrivajo kaj novega.

Basist žal ne izstopa.

Naslednji pomemben faktor je bobnar Riky (ex-Avulsed), ki ima tako inovativne pristope k bobnanju, da se človek sprašuje, če nima 10 parov rok oz. od kod mu ideje. Kaj ta človek dela samo s snare bobnom, potem pa pride še ostalo. Mama mia! Živ dokaz, da ti ni treba kopirati djent bendov, da bi zvenel inovativno ali kvazibrutalno. No, pri tem Špancu izraz kvazi odpade hitreje kot delovanje njegovih dveh pedalov. Ampak, tisti snare!

Zdaj pa pridem na tisti na začetku izpostavljeni del zgodbe. OK, marsikdaj sem že bil presenečen, da človek, ki prvotno ne govori angleščine, uporablja v metalu angleščino tako dobro in tako inovativno, da samo glava peče od veselja. No, možakar, ki si je dal vzdevek Phlegeton, je izmislil zelo zanimiv koncept, ki združuje astrofiziko, grozljivko, znanstveno fantastiko, psihologijo in še kaj v zelo zapleten, a hkrati precej napet koncept. Album Exodromos predstavlja predzgodbo prvega albuma, sama zgodba ni nič kaj pozitivna. Besedišče tukaj je tako, da glava peče. Katere slovarje je Phlegeton žrl za zajtrk, ne vem, a očitno je, da možakar ve, kaj počne. Ali pa vsaj zelo suvereno ''fejka''. Poleg zgodbe pa se izkaže tudi vokalno, saj kruljačino, krike, pig squeal in celo spoken word (ti zvenijo fenomenalno, pa tudi ostalo seka) uporablja zelo nazorno, jasno in prepričljivo. Žal se seveda ob brutalnosti vokalov marsikatero sporočilo kompleksnih in zanimivih tekstov zgubi, ampak v večini primerov je interpretacija odlična. In zgodba se grozljivosti primerno šele začne …, kar vam na kratko, a jasno predstavi posemplan, zlovešč konec plate.

Opremljeno z mično in lično grafiko album Exodromos v celoti predstavlja inovativen, zanimiv in vsekakor svež izdelek v death metal sceni. Tole je inspirativno v vseh pogledih in dokaz, da je prežvečeno zadevo kot je brutal death metal vedno moč predstaviti na nov, učinkovit in nalezljiv način.

Deri!

twitter facebook