recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

11. 11. 2012  Dr. Doom - Everyone Is Guilty  (Hammerheart Records, 2012)
Potem pa poglejte iz drugi strani, če so vam Afgrund ter Dr. Doom v redu, potem ne glejte tega iz stališča kopiranje gor ali dol, ampak tako, da če je dobro, je dobro ne glede na to, kdo to izvaja.

Toliko časa nisem poslušal zvrsti death/grind (in še nekaj podzvrsti), da sem počasi že pozabil, kako dobro lahko skupine zvenijo, ne glede na to, da med seboj mešajo različne žanre (ki se v večini ne obnesejo) in potem po dolgem, ampak res dolgem času mi pride na uho album skupine Dr. Doom, in jeza iz preteklosti se vrne …

Kdo ali kaj so Dr.Doom? Nizozemska skupina, ki črpa energijo iz imena lika, katerega so si sposodili iz fantastičnih 4, in kot že sami veste, velja za večnega sovražnika prej omenjene četverice. Glasbeno ste že prej uvideli, da preigravajo mešanico stilov death metal ter grindcore z malenkostnimi vložki growl vokala. Pred trenutnim prvencem Everyone Is Guilty so fantje izdali le istoimenski EP, ki pa ni dosegel zastavljenega cilja.

In kaj je tisto, kar poslušalca najbolj prepriča pri albumu Everyone Is Guilty? Mogoče naslovnica? Mogoče teksti? Mogoče člani skupine? Mogoče pa celo glasba? (sarkazem),…. Od naštetega moram povedati, da vse, in še kakšno točko dobrote bi lahko našel.

Kot prvo, bi za album omenil, da skladbe niso daljše od 2 minut, razen izjeme Apollo's Death (katera šteje 6 minut in ima doom vložke, potem veste zakaj je skladba tako dolga), tako da ne pričakujte ne vem kako dolge skladbe in bobnanja v nedogled, tako da je zadeva že iz tega stališča privlačna.

Kitare so hitre in pa na trenutke podobne Pig Destroyer norijam, tu pa tam dobimo tudi Aborted/Misery Index izcedek, pa seveda tudi to ni vse, ker album je poln nekakšnih presenečenj ter zanimivosti.

In ena od zanimivosti je, da je basist skupine JB van der Wal igral bas tudi pri zadnji izdaji Aborted Global Flatline, kjer ste njegovo norenje po basu že občutili (če seveda Dr. Doom še niste poznali) in izkusili na lastni koži (ušesu).

In seveda je potem tukaj še glasba (sarkazem, št. 2), ki ti bobniče dobesedno raznese že v prvih 6. skladbah od skupnih 16 (zaključne skladbe Few Dead Men, This Is Our Funeral, The Keys to My Heart ter Working Class Crusade so ponovno posnete skladbe iz EP izdaje) in po omenjeni 6. skladbi se zadeva samo še stopnjuje.

Če smo prej omenjali basista, je tukaj ogromno poudarka na njem, kajti bas je tako dovršen in se skupaj vliva z kitarami, da si niti predstavljati ne morete, in to je tudi vidno pri skladbi Stock Broker Down.

Glede vokalov ne bomo izgubljali besed, ker je bilo omenjeno že v drugem odstavku, da se fantje bolj ozirajo na dretje in ne na growl vokale, je pa res, da se lahko malce ustavimo pri besedilih, kjer bomo našli vse od smrti dalje (seveda se tudi kaj političnega najde na njem). Dobro, ni ravno sveža tema, je pa vedno aktualna in tukaj se vsi strinjamo.

Vseh 16 skladb je prekleto dobrih, edini, ampak res edini problem je v tem, da če si zavrtimo album, večkrat dobimo asociacijo na skupino Afgrund, kjer pa lahko nastane majhna dilema, ker skupini sta si precej podobni. Ampak potem pa poglejte iz drugi strani, če so vam Afgrund ter Dr. Doom v redu, potem ne glejte tega iz stališča kopiranje gor ali dol, ampak tako, da če je dobro, je dobro ne glede na to, kdo to izvaja.

twitter facebook