recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

recenzija

10. 8. 2016  Atrament - Eternal Downfall  (Sentient Ruin Laboratories, 2016)
Gre za enega tistih albumov, kjer bend verjetno reče ''Pizda, zadeli smo to, kar smo hoteli in nam je zelo všeč.'', a to še ne pomeni, da bo zadeva zanimiva tudi vsem drugim.

Po eni strani sem zelo vesel, kadar bend v letu 2016 zveni kot nekaj, kar je delovalo že leta 1989, še posebej, če gre za bend, ki d-beat odlično združuje z zapomnljivimi riffi, mračnim vokalom in vse skupaj opremi v minimalistično, črno-belo grafično depresijo.

Atrament v tem oziru z albumom Eternal Downfall delujejo kot zadetek v polno. Gre namreč za ameriški bend, ki je aktiven v okviru res zanimive, aktivne in vse bolj profilirane založbe Sentient Ruin Laboriatories. Bend združuje d-beat, crust, death metal primitivo. Je nekakšen hommage zgodnjemu švedskemu death metalu a la Grave z očitnim hkratnim poklonom angleškim legendam Discharge, čeprav vokalno mračno vleče na Realm Of Chaos od Bolt Thrower, riffi pa me v svoji hitri zapomnljivosti spomnijo celo na Benediction.

Po drugi strani pa mi malce stopi na živec, kadar se pojavim pred razcepom. Namreč, vse, kar bend predstavlja in kako zveni, mi je v dnu duše zakon. A gre za stokrat slišano zadevo, kar mi seveda gre na živce.

Album Eternal Downfall namreč deluje kot nekaj, kar je narejeno na hitro in iz preproste ljubezni do bendov, ki jih člani bendov očitno poslušajo. Saj ne, da bi bilo kaj narobe z delom iz srca in duše, a kmalu se izkaže, da gre za enega tistih albumov, kjer bend verjetno reče ''Pizda, zadeli smo to, kar smo hoteli in nam je zelo všeč.'', a to še ne pomeni, da bo zadeva zanimiva tudi vsem drugim. Album mine hitro in je precej predvidljiv, čeprav se uspešno izogiba temu, da bi postal kompletno medel in dolgočasen. Čeprav je skorajda jasno, kako vsak komad poteka – to vam res postane jasno po prvih dveh pesmih, saj so komadi z redkimi izjemami zgrajeni skorajda do pikice enako! –, album lepo teče, kar mislim, da je zasluga predvsem dobrih kitarskih melodij. A celota je precej generična in to na bolj slab kot dober način.

Izjema je kakšen počasnejši štiklc, ki res spomni na ameriške Tragedy, drugače pa se sprijaznite, da boste z Eternal Downfall prejeli izdelek, ki vam bo po parih minutah čisto navaden, predvidljiv, je pa res to, da se ga boste zelo težko znebili, saj hitro tudi zleze pod kožo.

Zanimivo, pa čeprav hkrati ni.

twitter facebook