recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

2. 6. 2014  Mayhem - Esoteric Warfare  (Season Of Mist, 2014)
Esoteric Warfare nas vabi onstran točke brez povratka, v čas po koncu časa, ko smo samo nemi opazovalci razčlovečenja, jedrskega uničenja in ogolele pokrajine, podob, ki jih skupina v svojem imenu nosi že od vsega začetka.

Po dolgem studijskem molku se Mayhem vračajo na glasbeno bojišče. Prav gotovo se ne uklanjajo diktatu glasbenega trga, saj svojeglavo izdajajo albume v precej dolgih, nekje od 3 do 7 let trajajočih intervalih. Razumevanje njihovega nedavnega ustvarjanja se zato neizogibno vedno primerja s skupinino razburkano, krvavo in mitsko preteklostjo. Obdobje z Euronymousom in romantična aura, ki ga obdaja, se zdi kot zelo oddaljena, burna adolescenca, ki jo je bend pustil za sabo. Od takrat je skupina v svoje vrste sprejela še nekaj novih obrazov in tudi nekaj povratnikov ter se tako rekoč z vsako novo ploščo izumila na novo, hkrati pa uspela obdržati določeno raven kontinuitete  in ustvarjalne koherence.

Na ravni produkcije se nova plošča nagiba k čistejšemu in tršemu zvoku, ki spominja na pred desetletjem izdan album Chimera (2004). Vseeno pa si nekaj zvočnega tkiva deli z bolj umazanim in hermetičnim Ordo Ad Chao (2007). Lahko bi rekli, da Esoteric Warfare predstavlja neke vrste sintezo zadnjih desetih let glasbenega ustvarjanja skupine. Obenem s to izdajo obeležujejo tudi svojo tridesetletnico, vendar ne izgubljajo časa z refleksijo preteklosti, ampak trdno ostajajo v sedanjem času. V času, ki ukinja vse druge čase, ki ukinja življenje samo.

Zvočno sliko albuma opredeljujejo hladni, kinetični in disonančni kitarski riffi ter glas nezemljana Attile Csiharja. Brezhibno izvedeni bobni se s konsistenco in zgoščenostjo neusmiljeno prebijajo skozi zvočno materijo, z zanimivejšimi tolkalskimi frazami pa izstopajo v ritmično zlomljenih počasnejših segmentih. Plošča po eni strani daje vtis že-slišanega. V misli se prikradejo samonaslovljeni monolit kultnih Thorns (2001), Gehennin minimalistični in obskurni WW (2005) ter hladnokrvni in klinični Fractal Possession (2007) heretikov Abigor.

Po drugi strani v kompoziciji in detajlih ostaja dovolj privlačna za večkratna poslušanja. Esoteric Warfare nas vabi onstran točke brez povratka, v čas po koncu časa, ko smo samo nemi opazovalci razčlovečenja, jedrskega uničenja in ogolele pokrajine, podob, ki jih skupina v svojem imenu nosi že od vsega začetka.

twitter facebook