recenzije

Misery Index

The Killing Gods

Owl

Into The Absolute

Vallenfyre

Splinters

Entombed A. D.

Back To The Front

Young And In The Way

When Life Comes To Death

Darkest Hour

Darkest Hour

BONGRIPPER

Miserable

Bane

Don't Wait Up

Xibalba & Suburban Scum

Split

Entrails

Resurrected from the Grave

Mastodon

Once More 'Round the Sun

Space Eater

Passing Through the Fire to Molech

Gravecrusher

Morbid Black Oath

Anne

Pulling Chain

Origin

Omnipresent

Sarcasm

Thrash

VADER

Tibi Et Igni

Killer Be Killed

Killer Be Killed

banner
banner

recenzija

5. 10. 2011  Smargroth - Empyreal Cycle  (samozaložba, 2011)
Blast beati meljejo, vokali zložno udarjajo, tremolo riffi pa čez komade rišejo neskončne zimske pokrajine. Da, gre za klasičen black metal, ki s sabo prinese vse svoje vzpone in padce, pluse in minuse.

To, da ne obstaja neko univerzalno merilo, ki bi nepovratno določalo kvaliteto kakšnega glasbenega (ali kakršnegakoli drugega umetniškega, če smo že pri tem) izdelka, je dejanskost, ki pogojuje razvoj glasbe, obenem pa je seveda tudi temelj kritike. Že samo znotraj na prvi pogled tako ozkega glasbenega žanra kot je black metal, se po vsaj napol poglobljenem vpogledu vanj poslušalcu pokažejo skoraj nepremostljive razlike med različnimi manifestacijami te Ideje. Tako bo recimo 'tipičnemu' poslušalcu skandinavskega black metala iz druge polovice devetdesetih (Satan Rex Luciferi Infernum Bigus Dickus Magnum Et Cetera mentaliteta) dol viselo za podvige kakšnih Liturgy (in obratno); 'tipičen' 'intelektualec', ki je ves sveže izvežban v filozofiji in teologiji, in ki se definira prek izdelkov Deathspell Omege ter njim podobnim bendom, pa bo samo zviška gledal na kakšne bolj subjektivne, osebne in/ali po naravi lirične pristope (na pamet mi pride recimo kakšen Xasthur) k tej isti glasbi. Zato je black metal tako zanimiv: raznolik je. In obenem je iz istega razloga prekleto moreč: zna biti namreč tako zaprt v svoj svet, da lahko njegove prdce slišijo samo psi.

Poglejmo (vsaj napol v luči uvoda) torej Empyreal Cycle, drugi album black metalcev Smargroth. Poslušalec bo verjetno najprej opazil napredek tega izdelka napram leta 2009 izdanemu prvencu, ki je nosil naslov The Arrival of Necrotronian. Produkcija je (znotraj svoje sfere oziroma interpretacije black metala, a k temu nekoliko pozneje) odlična, zvok čist, instrumenti jasno razločni, pa tudi riffi sami so v večini primerov jasnejši in ostrejši. Prav tako strukture; te so trdne, obstojne, malodane nepremične. Blast beati – skratka – meljejo, vokali zložno udarjajo, tremolo riffi pa čez komade rišejo neskončne zimske pokrajine... Da, gre za klasičen black metal, ki s sabo prinese vse svoje vzpone in padce, pluse in minuse. Empyreal Cycle vsekakor ni album, ki bi poizkušal uiti black metalu (kot je dandanes pač trend, ki ima – spet – svoje za žanr tako pozitivne kot negativne konotacije), ali ki bi se postmoderno zavedal in se poigraval s svojo lastno samonanašalnostjo in posledično paradoksalnostjo (ki spet vodi v samonanašalnost in tako dalje in dalje). Gre za – kot je bilo že omenjeno – izdajo skoraj nepremične, nepremostljive strukture (pomislite na kakšne antične stebre), ki ne dovoljuje ekscesa, eksperimenta (nekajkrat (kvalitetno) uporabljen ženski vokal, je sicer zanimiva in dobrodošla intriga, ki pa v veliki sliki nekako ne spremeni orientiranosti (gravitacije) celotnega izdelka), ampak je obenem še vedno sorazmerno sveža – vsaj na lokalni, če že ne na globalni ravni – ravno v svojem odrekanju skandinavskemu malikovanju hudiča v polomljeni latinščini (čeprav se glasbeno po teh bendih seveda zgleduje; oziroma: iz njih prvotna ideja Smargroth – glede na slišano – vsaj delno izvira) in poglobitvi v svoj lasten fantazijski svet ter – verjetno še pomembneje – svoj lastni 'jaz'. Zakaj? Če ne iz drugega razloga, zato, ker black metal – oziroma Ideja black metala – na sebi že od nekdaj nosi nek ponosen individualizem, ki ga ne gre enačiti z egoizmom ali egocentričnostjo in ki je diametralno nasprotje mainstreamu. Pa četudi le ta piše v polomljeni latinščini in zbira horde, s katerimi se pod Satanovim simbolom napada nebeška vrata in... in tako naprej... Saj veste.

Na koncu koncev bi seveda lahko zapisal, da ta izdelek priporočam fenom tega in tega benda, ali pa takšnega in onega stila black metala. Pa ne bom. Hote nisem poimensko navedel niti ene reference in primerjave, s katero bi si pomagal – ter nekoliko pogoljufal. Album je vsekakor kvaliteten, je pa v tem sorazmerno do pretežno intenzivno zaprt vase in ujet v zanke zgodovinskega black metala, kateri mu služi kot referenca. Nekateri bralci/poslušalci rabite točno to. Nekateri drugi pa točno tega ne.

twitter facebook