recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

17. 1. 2012  Russian Circles - Empros  (Sargent House, 2011)
Kdaj pa kdaj pride z nebes dar v obliki glasbe, ki se namesto albuma izkaže za izkušnjo, ki nas lahko, kot knjiga, odpelje v neko drugo realnost.

 »The reader lives a thousand lives before he dies. The man who never reads lives only one.«
Stavek, na katerega sem danes naletel ob očesnem posilstvu knjige A Dance of Dragons in se mi je nadvse rigorozno penetriral v možgane. Ta skupek besed nakazuje na to, da so knjige (če so dovolj dobro napisane, seveda) idealen beg v neko drugo realnost, kjer tečne babice v Mercatorju, neuvidevni 15-letni wannabe Bosanci na trolah, katerim je koncept slušalk še neznan, zateženi šefi, Axl Rose, doomerji brez brade in podobne smeti obstoja ne obstajajo, temveč smo postavljeni v drug svet, ki nam ga je predstavil pisatelj/ica (v tem primeru svet, kjer vsake toliko naletimo na kup raztelešenih ljudi, ki serjejo kri, križane ljudi, ki jim ven visijo notranji organi in podobne keniblkorpščine). A kdaj pa kdaj pride z nebes dar v obliki glasbe, ki se namesto albuma izkaže za izkušnjo, ki nas lahko, kot knjiga, odpelje v neko drugo realnost.
Ameriški post-rock trio Russian Circles nam je do albuma Empros, ki je trenutno v masaži, izdajal sicer poslušanja vredne izdelke, ampak vsepovsod se je slišalo, da je skupina še iskala svoj pečat. Vsak album je predstavljal neke vrste plezanje do vrhunca, do tistega ™ zvoka in stila, ki bi jih popolnoma izoliral od ostalih ctrl+c, ctrl+v bandov. Predstavljajte si albume kot postaje pri plezanju na vrh gore.

Empros je njihov doseg Aljaževega stolpa, s katerim so dosegli orgazem svojega ustvarjanja. Ne težijo s tipičnim post-rockovskim nadgrajevanjem zvoka, kjer komadi delujejo, kot da so sestavljeni iz Lego kock, temveč ljubkujejo naša ušesa s komadi, ki se prelivajo in nas peljejo iz marijanskega jarka do Eroticona IV. Večinoma zveni, kot da smo priča podmorskemu pevskemu zboru kitov. V vesolju. V vesoljskem podmorskem svetu. SPACE WHALE!

Pri Empros je tudi dobrodošla novost veliko večji poudarek na ritem sekciji. Že tako sem moral s svojo hordo zla na črnih (NAJČRNEJŠIH!) vrancih loviti subwoofer po Štepanjcu, ko je bas kitara udarila. Pri bobnih pa se je par alternativnih dimenzij obstoja dizintegriral. Ja, tokrat je kemična reakcija s kovino bolj aktivna kot prej in stvarstvo se strinja, da jim rahlo bolj metalski stil lepše pripada.

In a nutshell, predstavili so nam vrhunski post-rock, kjer se segmenti komadov gladko prelivajo iz enega v drugega in ni odrezanega občutka, kot se rad pojavlja pri tej zvrsti in vse skupaj začinili z bombastično ritem sekcijo. Prav tako je izredno atmosferičen album, ki nam v mislih naslika zanimive prizore. Poslušajte med spanjem, bolj zanimivih sanj po moje ne boste doživeli.
 

twitter facebook