Finski doom/death sekstet Swallow the Sun se je dvignil iz podzemlja z albumom Hope, leta 2007. Leta 2009 je sledil New Moon, ki naj bi Hope nadgradil, a žal to ni uspelo. Minila so tri leta in nastal je Emerald Forest and the Blackbird, ki pravzaprav ne pokaže nekega napredka, temveč se skupina drži dokaj preverjene formule.

Otvoritev albuma z naslovno skladbo ne daje ravno ogromnega potenciala. 10 minut se vleče, skladba pa v kratkem izgubi potencialno dinamiko. Sledi »opethovsko« obarvani This Cut is the Deepest, ki pokaže STS v še bolj zasanjani luči, a po tem pride do preobrata z black metalskim Hate, Lead the Way, kjer izstopa kričeči vokal, za umiritev pa se godba izkaže s prijetno melodijo. Svetla točka albuma je v bistvu melanholična skladba Cathedral Walls, kjer v refrenu izstopa Anette Olzon, pevka skupine Nightwish. Temačno atmosfero STS Anette s svojim glasom naredi bolj zanimivo, obenem pa poda skladbo izjemno lepoto. Tu se začnem spraševati, če bi morala peti v kakšnem drugem žanru namesto v Nightwish?

Pretiranih presenečenj kasneje na albumu kaj dosti ni. Tu pa tam uide kakšna melodija, akustični ali pa mirni klavirski vložek. No, še ena svetla točka na albumu je skladba Labyrinth of London (Horror pt. IV), ki se ponaša z zanimivo strukturo in precej agresivnim pristopom. Vedno bolj, ko gre album proti koncu, vedno manj zanimiv je. Pravzaprav bi tu lahko govoril že o »fillerjih«, z izjemo zaključnega Night Will Forgive Us.

Peti studijski album Swallow the Sun ni ravno presežek. Zadovoljil bo oboževalce, o kakšnem večjem potencialu pa je težko govoriti. Ampak Anette pa res lepo odpoje!