recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

8. 10. 2012  Hooded Menace - Effigies Of Evil  (Relapse, 2012)
Če bi Vincent Price imel death metal bend, bi Hooded Menace bilo tisto, s čimer bi se najbolje izrazil.

Metal je že od nekdaj veljal za zlobno glasbo oz. za glasbo, ki je odličen medij za grozljive, okultne, prepovedane, morbidne tematike. Jebat ga – Black Sabbath so se poimenovali po grozljivki z Borisom Karloffom v glavni vlogi, peli o čarovnicah, ritualih ipd., ekstremni nasledniki v obliki Venom, Hellhammer/Celtic Frost, Bathory, Darkthrone, Slayer, Repulsion, Morbid Angel, Massacre, Autopsy in mnogih drugih pa so k temu le še trdno dodajali (danes očitno) večne potrditve.

Sever Evrope je – tako kot Anglija – zaradi svoje temačne in navidez morbidne pokrajine idealen za razvoj masivne, počasne in morbidne glasbe. In Finska (poleg Švedske in Norveške) to vsekakor potrjuje že od nekdaj. Demilich, Adramelech, Demigod, zgodnji Amorphis in drugi so po eni strani bili sposobni ustvariti morbidne in srce parajoče melodije, to pa hkrati zaviti v masivni, počasen, skorajda pogrebni ritmični izraz (ergo, ''funeral doom'').

Duet Hooded Menace se po eni strani naslanja na zapuščino horror filmov iz 60-tih in 70-tih, ki so – kot veste – odlično znali ustvariti grozljivo atmosfero in maksimalni efekt dosegali z zanimivimi dialogi, odličnimi dramatičnimi zapleti, zanimivimi in unikatnimi liki in z minimalnimi efekti, ki bi prikazovali nasilje. Zato boste na albumu Effigies Of Evil naleteli na izseke iz filmov z Vincentom Priceom ali Christopherjem Leejem, ne pa na Romerove, Fulcijeve, Argentove itd. že precej prežvečene in izrabljene citate/scene, namesto zombijev, kanibalov ali serijskih morilcev pa vam bodo družbo delali demoni, vampirji, živi zakopani in ostali nesrečniki.

Glasbeno pa sta možakarja v Hoooded Menace zajela precej daljše obdobje. Po eni strani je očitna zapuščina Black Sabbath, ker je osnova grozljivih pesmi predvsem morbidnost in masivnost riffov. Mogoče v tem oziru ni moč zanikati vpliv zgodnjih Paradise Lost, My Dying Bride in celo prvih Cathedral ali pa recimo Candlemass. A vseeno je stvar malce bolj ekstremna – počasnosti navkljub -, tako da ni moč zanikati vpliva kasnejših tvorcev groze a la Autopsy, Rottrevore, Incantation (počasnih delov slednjega benda, ne pa blast-beatov, ker le-teh pri Hooded Menace ne boste našli). Bilo pa bi precej narobe, če Finci ne bi črpali neposredno od svojih sodržavljanov, torej zgodnjih Amorphis ali pa sosednjih Švedov Edge Of Sanity er Opeth, medtem ko določene kombinacije spominjajo tudi na Dismember ali pa še kak pozabljeni death metal bend a la Morpheus Descends, le kakšen segment pa morda tudi na ameriške horror masters, Necrophagio.

Vse skupaj pomeni, da boste prejeli dolge, melanholično, a hkrati morbidno fascinantne, privlačne in dinamične komade. Niti en trenutek te plate se ne vleče in to ne glede na to, da so določeni komadi dolgi tudi do 10 minut. Gotovo tu veliko pomeni smiselna raba funeral, down- in up-tempo ritmov, ki zvenijo še toliko bolje, ker je zvok bobna res eksploziven, dinamika pa razbije občutek dolgočasnosti, ki bi se lahko pojavil zaradi repetitivnosti določenih segmentov posameznih pesmi. In to brez enega samega blasta ali pa thrash ritmov.

Piko na i doda nizek, grozljiv in izjemno kruleč vokal, ki po eni strani zaradi jasnosti spominja na Opeth/Bloodbath, ampak po svoji moči in unikatnosti ter grozljivosti tudi na Dagorlaad (obdobje albuma Incantations) in predvsem na Edge Of Sanity, gotovo pa bi poznavalec to barvo znal pripisati še komu.

Hooded Menace gotovo nista izumila nič novega, a znata kljub temu sestavine premešati na ravno pravi način, da ustvarita smrdljiv, nagravžen, a grozljivo svež izdelek za vse tiste, ki ljubite grozljivo zapuščino najbolj živahnih človeških umov.

Če bi Vincent Price imel death metal bend, bi Hooded Menace bilo tisto, s čimer bi se najbolje izrazil.

twitter facebook