recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

3. 4. 2013  Clutch - Earth Rocker  (Weathermaker Music, 2013)
BOOM CHICKA WAH WAH

Očitno bo treba frustracije prečiščevati kje drugje, ker pri temu albumu ni kaj veliko za skurcati. V bistvu je edina stvar, ki jo lahko tu skurcam, dejstvo, da nimam ničesar za skurcati.

A je torej Earth Rocker glasbeni afrodizijak in sprazni jajca ob vsakem trenutku? Ali je spremenil osnovne zakone fizike in nam medtem ponudil psihološke usluge? Ali to pomeni, da je ta album nov mejnik popolnoma vse umetnosti in bom lahko vnukom razlagal, kako sem bil še mlad poba, ki je downloadal pornografsko vsebino, ki je zagotovo kje (povsod) ilegalna, medtem, ko je ta album izšel?

Niti ne. Je pa Earth Rocker pri tem, kar hoče biti, tako korektno opravil svoje delo, da si zasluži povišico, pet čeških kurb, ki imajo še vse zobe in najbolj moški FUCKYEAHHIGHFIVE popolnoma vseh časov. E, to je to, kar se tiče opisa albuma, če pa kdo res nima pametnejšega dela (predvidevam, da res, glede na to, da visiš na Profanity, namesto, da bi spoznaval svet in vrstnike v naravi … tsk, tsk), pa lahko bere naprej, čeprav ni napisanega nič konkretnega, je pa napisano na nepotrebno dolg način.

 

Ob pravi glasbi rožice lepše rastejo. Ob Clutch brade lepše rastejo.
 

Ne, resno, fuknem gor en njihov komad in mi iz raznih delov telesa useka brada kot kri naključnega lika iz Tarantinovih filmov. Zagotovo vam v spominskih hodnikih kje straši zgodba iz stripa, kjer Getafix rimljanom namesto strength +6 potiona skuha napoj, kjer vsi fašejo epski braditis. Ta Asterixova dogodivščina je napovedala prihodnost. Napovedala je prihod skupine Clutch in njihov boj proti obritosti.
 

Ta glasbeni braditis nam igra viže že več kot 20 let in v tej lepi dobi so izdali letom primerno število albumov in za seboj pustili pot dlak s fukjeno intenzivnim skakanjem po turnejah. Pridni so, pridni. Bož, bož. No, kakorkoli, skozi to dolgo obdobje je moral njihov stil seveda malo mutirati. Vedno več je bilo žiloreznega vpliva bluesa in obe veji njegovega brata na distoržnu: stonerja. Zblojena veja in našusirana veja.
 

No, kar se tiče prej omenjenih zblojenih jammy delov, so se ti po vsej možnosti počutili nepomembne, nezaželene in čeprav so kar spadali v THE SOUND OF CLUTCH, očitno sami tega niso čutili in so za seboj pustili poslovilno pismo, ki je sicer neberljivo, ker je prepojeno s solzami zaničevanja. Pismo se je nato dalo v primerno kanto in bo reciklirano. Hura za naravo!
 

Torej, psihedelike (skoraj) ni več, tako da nam je očitno ostal samo našusiran rock'n'roll, ki zveni kot whiskey fueled hot-rod, ki drvi skozi najbolj zajeban redneckovski predel. Komadi drvijo v trenutno neobstoječi prestavi iz enega v drugega in kljub kar divjemu tempu, je vožnja vseeno gladka in elegantna in se redko upočasni. Sliši se, da so dečki iz Clutch že izkušeni (hihi), ker je vsak komad, kljub temu, da niso baš nekaj zakomplicirani, zelo previdno sestavljen. Vsak del, vsak ton, vsak atom je na pravem mestu. Očitno so našli popoln glasbeni ekosistem, kjer so vsa bitja enakopravna in na vrhu prehranjevalne verige. Earth Rocker je pač eden tistih albumov, ki nima svoje Ahilove pete, ker je vsaka pesnitev FUCK YEAH!
 

Pri glasbotvorbi so upoštevali tudi to, kako bo vse to izpadlo v živo in ja ... z Earth Rocker so svoj izbor materiala za na oder epsko razširili. Ne vem, kdaj sem nazadnje slišal takšen koncentrat spevnih refrenov, ki so prav prosili, da zraven zapojem in uničim osnovne zakone glasbene teorije. Aja, ne vem zaradi tega, ker takšnega koncentrata res še nisem slišal. Riffovje je težko, filingaško in ima izjemno jeben groove, ki prevzame telesne funkcije in nas prisili v razgibavanje vratovja v ozadju pa prijetno vibrira bas in nas masira po erogenih conah. Seveda ne smemo pozabiti na slavni vokal, ki strelja tipična clutchevska FUCKYEAH besedila, ki jih nekateri opisujejo kot redneck poezijo in so začinjeni z občasnimi izpadi kot npr. BUAHAHAHAHAHAHA v otvoritveni skladbi. In seveda bobni. Čeprav se gre za straight to the point rock, za podlago tule ni tipičnih cheap-ass for, ampak bobnevski človek pokaže kar zavidljiv arzenal različnih stilov in kar inovativno rabo svojega seta, pri tem pa konstantno drži nek beat, da ne zmoti spusta po notnem toboganu. Also: COWBELL!
 

Nam pa Earth Rocker pusti tudi moment, da pridemo do sape. Nismo čez celo plato podvrženi maličenju, ampak nas na sredini umiri baladasti Gone Cold, za katerega bi se znal marsikdo pizditi, da je za pičke. Mogoče res, ker mi je med poslušanjem te stvaritve nastala pička, iz nje pa je nato takoj pognala brada. Še nisem prepričan, če mi je to kul, ali ne. Ampak recimo, da mi je, ker je res izjemno lep skupek not. Tudi pravi moški kdaj brišejo solze v svoje brade.
 

Earth Rocker je univerzalna stvar. Vsak album ima neko svojo namembnost. Eni so primerni za delo, eni za pavzo, eni za BOOM CHICKA WAH WAH in tako dalje. Earth Rocker je krvna skupina 0, ker je kompatibilen z vsem in karkoli boste počeli ob tem albumu, se boste zraven počutili kot najbolj kul človek v vaši omrežni številki. Včasih sem na skrivaj gledal eskimske porniče, ker sem se tega sramoval. Ob Clutch me sedaj tega ni sram in jih ponosno gledam ob odprtih vratih in zvočnikih na zavidljivi glasnosti, kjer čez eskimsko stokanje peljejo Clutchevski riffi. Življenje ni vedno podn.

twitter facebook