recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

17. 2. 2013  Down - Down IV Part I – The Purple EP  (Down Records, 2012)
In ravno 33 minut je dovolj, da nas EP pritegne, potegne, nategne – in nas pusti čakati, dokler Down ne bodo spet izdali novega materiala, v obliki novega EP-ja. Prasci.

Ameriška supergrupa Down je že od samega začetka zanimiva ne samo zaradi stelarne postave, ki vključuje ljudi, ki se v to vrsto glasbe res razumejo in niso kvalitetni le zaradi svojih matičnih bendov, ampak predvsem zato, ker kljub uspehu in renomeju vsake naslednje plate, ostajajo pristni, iskreni in brezkompromisni.

Po seveda odlično sprejeti plati Down III: Over The Under in DVD-ju The Diary Of A Mad Band, so Down svetu dali vedeti, da je že od oktobra 2011 nastalo kar nekaj novega materiala. In le-ta naj bi v sledečih letih izšel v obliki 4 EP-jev, ki naj bi – kar je spet zelo zanimivo in navdušujoče – zveneli drugače tudi med seboj.

Prvi EP, naslovljen na kratko The Purple EP (na dolgo pa Down IV Part I), je izšel že lani, a tokrat kar prek samega benda, na njihovi založbi Down Records, in sicer 18. 9. 2012. Že s tem so potrdili to, s čimer so opisovali nov material: neposreden, nič kaj olepšan in gotovo iskren. In kaj bolj komplementira pričujoče dejstvo, kot to, da EP izdaš sam, pa čeprav ti vso podporo nudi Roadrunner (ki je izdal zadnji studijski album in DVD) ali pa te želi vsaka druga založba na svetu, ki ima v glavi par kolescev inteligence?

To, da ga tudi posnameš kar v domačem kraju, kaj domačem kraju – placu za vaje benda oz. studiu pevca Phila Anselma, Nosferatu's Lair. In tu mi dovolite kakšen fantazirajoči traktat ali dva. Predstavljam si plac, ki ni prevelik, ki ni udobno obložen z ladijskim podom ali tapeciran s kakšnim žametom ali umetnim oz. pravim usnjem. Na sredi stropa visi ena sama, občasno utripajoča žarnica, plac smrdi po švicu, jointih in poceni žganju. Na steni so posterji horror filmov, Black Sabbath in kakšne davno pozabljene joškarce iz Playboya. Stene se krušijo ob tektonskih premikih, ki jih povzroča glasnost Orangeovih ojačevalcev, dominantnega bas bobna in seveda enega najbolj unikatnih, prezentnih in iskrenih vokalov na tem planetu.

In prav to se čuti od prvega komada, Levitation, dalje. Boben, ki zveni zaprašeno, činele umazane, pedal nepodmazan, že vrsto mesecev in počasi znucane, stare opne. Kitare, ki po eni strani jočejo kot generacije izgubljenih sužnjev, sanjačev in umetnikov ter perverznežev Mississipijeve delte, ob kateri – če se ne motim – kraljuje sam New Orleans, parodija samega sebe, stara cipa, ki je nihče več noče, razen obupancev, ki ne vedo, kam namočiti tiča, vreča bolh, ki je nekoč ponosno stala na vrhu; po drugi strani pa so tako težke in udarne, da imaš občutek, da je vsak njihov ton nekje v kakšnem skritem laboratoriju proizvedel človek, ki je odgovoren za prvo svetovno znano atomsko eksplozijo. Nič kaj drugačnega kot prej, torej – ''prej'' mišljeno kot poklon prvim dvem izdajam zasedbe Down. A potem pride skorajda v ospredje izstopajoč bas – oster, rušilen, neustavljiv in ves čas na robu tega, da bi pojedel prej omenjene kitarske linije, solaže in druge zanimivosti. Po vrhu pa še Anselmov vokal – tako znan, tako domač, pa hkrati vedno zmožen presenečanja.

Na Purple EP-ju je vsaka pesem v teh 33 minutah polnopomenska beseda in ne kakšen pomožni glagol, pridevnik ali kaj podobnega. Tu ni fillerjev – pa naj je to sabbathovsko zveneči Witchtripper, srcetrgajoči The Curse Is A Lie, dominantni Misfortune Teller ali pa jebat-ću-ti-sve-po-spisku hit Open Coffins; tu je vsak komad res klasa zase. Anselmo poje  včasih vzneseno, včasih tožeče, včasih celo jezno in tu pa tam renčeče, a ves čas nam da vedeti, zakaj je eden najboljših vokalistov že od Panterinih cajtov naprej. Kitarsko delo Pepperja Keenana in Kirka Windsteina je hommage Iommijevskim riffom, zlobi Witchfinder General, iskrenosti vsakega kitarista ameriškega juga, ki je kadarkoli ali uspel ali pa umrl zaradi ciroze jeter/overdosa heroina v neki pozabljeni hotelski sobi, medtem ko je bas tokrat Pata Brudersa (Crowbar, Goatwhore …) in ne Rexa Browna vseskozi grozeča in slišna prezenca. Na koncu koncev ostane seveda še natančen, umazan in popolnoma ustrezno včasih minimalističen, včasih v ospredje prerivajoč se boben Jimmyja Bowerja.

In 33 minut mine kot bi le za trenutek zaprl oči in se potopil v svet naslovnice EP-ja, ki je zanimivo, a tudi naslovu EP-ja primerno v ozadju vijolična, prednjači križ (kako Black Sabbath), tam nekje v ozadju na levi pa s prstom grozi čarovnica. Pa nisem ničesar skadil, ko smo že pri tem.

In ravno 33 minut je dovolj, da nas EP pritegne, potegne, nategne – in nas pusti čakati, dokler Down ne bodo spet izdali novega materiala, v obliki novega EP-ja. Prasci.

No, vsaj v živo jih bomo videli že mnogo prej – 24. 6. 2013 namreč pridejo v Ljubljano, kjer bodo od temeljev do vrha pretresli ter – kot bi rekel moj basistični kolega, Škof – ''vse spili, pošmrkali in pofukali'' v veliki dvorani Kina Šiška.

twitter facebook