recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

3. 8. 2014  Bane - Don't Wait Up  (Equal Vision Records, 2014)
Introspektivno gre za album, ki piše preteklost ponovno.

Mogoče me daje nostalgija, ampak, ko sem prvič zasledil novico o novem albumu zasedbe Bane, so me preplavili spomini na dneve, ko sem si ob vroče – žgočih poletnih dnevih na (takrat popularnem) ''discmanu'' vrtel ''kopirane'' cd-je zasedbe Bane.

Od tistih časov mi še vedno odmevata albuma It All Comes Down To This ter Give Blood, ki sta za moje pojme nekakšna prelomnica. Gre za nekakšno posebnost znotraj HC žanra, ki je hitro nalezljiva in nikoli pozabljiva – love it or hate it.

Po skoraj dvajsetih letih so kot supina doživeli vzpone in padce, kar realno doživi praktično vsaka skupina, a si nekako najbolj zapomnimo tiste, ki jih bolje poznamo in so nam bolj pri srcu.

Če izpustimo vse solzave podrobnosti, pa nam v trenutnem letu Bane ponujajo težko pričakovano novost, imenovano Don't Wait Up.

Po resnici povedano niti ne vem, kje začeti…. mogoče bo izpadlo malce čudno, ampak album Don't Wait Up mi je bil dober še preden je praktično izšel. Kako? Zakaj?

Ne gre za kakšno intuicijo ali kakšno gledanje v prihodnost, gre samo za nekakšno samozavest, ker veš, da se skupina v vseh teh letih ni prav nič spremenila. In vse to drži, ker že pri prvi skladbi Non-Negotiable preidemo, oz. na zadeva asociira, na album Give Blood. Instrumentalno čistokrvni ''blast from the past'', kjer smo priča vsem dodatkom in igranjem, kot smo jih doživeli pri Give Blood, kar pa lahko potrdim tudi pri vokalni sekciji. Je še vedno tisto jezno govorjenje, ki ga nekateri tretiramo za renčanje. Je v celoti slišana posebnost, ampak iz mojega stališča zadevo popestrijo ponovno iskrena besedila, katera se pri skladbi Non-Negotiable odvijejo v smeri realnega življenja in izpovedi pevca Aarona Bedarda (The Only Thing I Can't Buy More Of Is Time,But I Will Fill What Is Left Of My Days With The Things I Love The Most).

Je v tistem tipičnem duhu Bane igranja, kar prejmemo tudi pri skladbah Hard To Find in All The Way Through. Kakšne posebne filozofije seveda tukaj ni, obe sta po resnici povedano omembe vredni, ker verjamem, da bodo marsikoga opomnili na stebre žanra in realnih tem o stvareh, ki nam pomenijo največ.

V celoti lahko rečem, da gre za posebnost znotraj poslušanja, ampak temu ni tako, dokler ne slišite nepričakovano skladbo Calling Hours. To, kar nam ponudijo pri omenjeni skladbi, je nekaj, kar od njih nisem pričakoval. Kot prvo Calling Hours gostuje imena, kot so Pat Flynn (Have Heart), Walter Delgado (Rotting Out), David Wood (Down To Nothing, Terror) in pa Reba Meyers (Code Orange Kids oz. Code Orange), kar je sicer pohvalno, ampak znotraj melodičnega igranja HCja se skriva čar, ki niti ni čar, ampak dejstvo, razodetje, ponovno rojstvo….. skratka nekaj, kar sem pogrešal in je iskreno - mi nudi popolno glasbeno potešitev (Forget The Who, The What, The When,The Where, The Why, Did You Love Something With All Your Might? Sometimes It's Death That Sets Us Free, To Ask For More, Well It Feels Obscene.).

….

Ostaneš brez besed.

Introspektivno gre za album, ki piše preteklost ponovno.

twitter facebook