Dvanajststrani polieder je precej ambiciozna stvar, po kateri gre poimenovati (black) metal bend. K sreči to belgijskim Dodecahedron uspe brez da bi izpadli naduti oz. da bi zagrizli v več, kot lahko prebavijo. Njihova glasba, četudi že ni barvita v svoji naravi (konec koncev še vedno gre za black metal), vsebuje številne poglede na zvrst, od vzdušnejših vložkov do razblastanih napadov kakofonije.

Najbolje takoj spraviti s poti to, kar najbolj zeva ven iz celotnega istoimenskega albuma skupine Dodecahedron: Deathspell Omega. Vpliv je prisoten, milo rečeno, saj se benda poslužujeta podobnih sredstev, gledano zgolj in samo z vidika tonalnosti. Podobno kot Deathspell na večini izdelkov po ''Si Monumentum Requires...'' tudi Dodecahedron radi posežejo po atonalnosti, oz. jo uporabljajo kot svoje glavno izrazno sredstvo. Zvok obeh skupin si je torej površinsko gledano več kot le malo podoben, a ploščo - ta je sicer odlično zasnovana in izvedena - zaznamuje marsikatera lastna poteza, ki pa skupno dajejo precej drugačen vtis od glavnih predstavnikov sodobnega black metala.

Gre predvsem za pristop. Tu velja prispodoba, da t.i. ortodoksni black metal v slogu Deathspell Omega daje močan poudarek na vsebino. Tako bi lahko trdili, da ta glasba odznotraj gleda ven okolico skozi lečo teističnega satanizma, medtem ko Dodecahedron na esenco black metala gledajo od zunaj, z določene distance. Puristi bi trdili, da Dodecahedron niso black metal bend, saj v tem oziru dejansko niso, ker pa je prekomerno predalčkanje in ukvarjanje z žanri nepotrebno, se mi zdi ta oznaka zavoljo preprostosti poimenovanja najbolj primerna. Najbolj banalno to pomeni, da Dodecahedron ne zvenijo toliko ''zlobno'' kot ''kaotično''. Če večina black metala v osemdesetih najde zgodnje Sodom, Destruction in Kreator, Dodecahedron posežejo po Voivod. Glede na staž glasbenikov kot člani bolj ali manj ponesrečenega jazz/metal hibrida Exivious (še nekaj, kar jih ločuje od standardnega sodobnega black metal benda) gre skleniti, da je izvedba s tehničnega vidika brezhibna. Tu gre za izjemno kontrolirano obliko kaosa, saj se glasbeniki svojega posla ne lotijo z mlačnim, polpečenim pristopom, pač pa s silo in natančnostjo parnega stroja.

Kljub temu da morda niso našli glasu, ki bi jim bil popolnoma lasten, so Dodecahedron gotovo izklesali manjšo nišo zase v svetu black metal avant-garde. Kar pa sploh ni slabo, saj je konec koncev eksekucija pred inovacijo, ravno tu pa belgijska štirica najbolj blesti. Izzivalna, težka glasba, ki uničuje sistematično: po vsakem divjem vrtincu disharmonije sledi relativna tišina, vsekakor pa gre za zelo primerno glasbo za vsakogar, ki se želi oddaljiti od vseh pretenzij kvazi-hladnega, gozdnega norveškega satanizma ipd.