recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

2. 12. 2012  Repetitor - Dobrodošli na Okean  (Moonlee Records, 2012)
Album Dobrodošli Na Okean je nekaj povsem svežega, a hkrati starega, je nostalgičen in dodobra obudi vse stare spomine, na katere ste že zagotovo pozabili.

Neodvisna založba Moonlee Records nam je v letošnjem letu ponudila precej dobrot, slišali smo novo mojstrovino makedonskih XAXAXA, hrvaških Debeli Precjednik, slovensko –grško navezo med In-Sane ter Despite Everything ter remix album makedonskih Bernay's Propaganda. Sedaj pa nam tik pred iztekom leta ponujajo še mlade srbske upe, ki slišijo na ime Repetitor.

Čeprav nam je v preteklosti Srbski trio ponudil že album Sve što Vidim, je Prvi Put iz leta 2008, ki mi pa osebno nikoli ni izpolnil pričakovanj oz. ni dosegel tisto, kar sem želela, da dosežejo. Seveda čas mineva hitro in kot bi mignil, so bila naokoli 4 leta. Člani odsrastejo in v tem času naredijo album Dobrodošli Na Okean, ki pa je od svojega predhodnika precej boljši.

Zadeva je bolj fokusirana na samo igranje inštrumentov, bolj osredotočena na dobre tekste, iz skladbe v skladbo pa vedno bolj spominja na dobre skupine, na katere pa je večina že pozabila.

Dobrodošli Na Okean je, kot rečeno v samem opisu (katerega lahko dobite na strani Moonlee Records), nostalgičen album za tiste, ki so odraščali v 90-ih pa vse do recimo leta 2003. Najbolj opazno je mešanje stilov med skupinama Fugazi ter Sonic Youth, seveda dobite tudi ostale pridihe, ampak iz mojega stališča je zadeva bolj ali manj osredotočena na omenjeni dve.

Uvodnik v album Djevojke idu u Minhen, je precej podoben skladbam skupine Sonic Youth. Je glasna, garažna skladba, in pa kot že omenjeno, ki povleče na album Daydream Nation.

In če že instrumentalno spominja na Sonic Youth, tega za vokal ne morem ravno trditi. Ko zaslišimo vokal, nam je jasno, da je bilo med ustvarjanjem albuma precej povdarka tudi na poslušanju heroja našega ozemlja in večnega punkerja Damirja Avdića.

Seveda se kvaliteta in dobrote nadaljujejo, skladba št. 2, imenovana Biču bolji, se ponovno nekako osredotočajo na igranje Sonic Youth, ampak se sliši pridih ''yu-rocka'' oz. mešanje alternativnega rocka iz Amerike ter skupin bivše Jugoslavije, kot so Partibrejkers, Azra, ...

Kar pa me je najbolj presenetilo, je pa dejstvo, da pri opisu albuma piše, da je zadeva priporočljiva tudi zgodjim oboževalecem Nirvane, kar pa niti ni tako občutno, dokler ne slišimo skladbo Lica.

Za omenjeno skladbo bi lahko rekli, da je instrumentalno neizdana skladba albuma Bleach od Nirvane. Surova in pa narejena po tistem receptu, po katerem so sami postali tudi znani, hkrati pa krasi vokal Borisa Vlastelica, ki iz sebe izlije dušo.

Mogoče nekatere od vas ne bo prepričala veja grunga v albumu, vam pa garantiram, da vas bo v nasprotno smer prepričala skladba Oktobarski salon, kjer vas bodo melodije po načelih Fugazi prepričale v nasprotno smer, tudi vokal niha v smer garažnega rocka in kančku post punka.

Album Dobrodošli Na Okean je nekaj povsem svežega, a hkrati starega, je nostalgičen in dodobra obudi vse stare spomine, na katere ste že zagotovo pozabili.

Avtor:
twitter facebook