recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

11. 4. 2012  Veto - Divina Tragedia  (samozaložba, 2011)
Plošča Divina Tragedia je v veliko pogledih zelo zanimiva, a žal ta zanimivost sčasoma postane odraz nekakšne nefokusiranosti in je na trenutke precej moteča.

Veto je bend iz primorskih koncev, ki se verjetno kaj pretirano ne podi po radarskih območjih slovenske metal, HC, -core scene. Z izjemo koncerta junija lani, ko so res dobro opravili svoj posel, preden so oder zasedli najprej The Secret, potem pa Hatebreed.

A prav to je v naši geografsko manjši državi včasih tako dobro - ker te pač nekaj preseneti, ko si že pričakoval, da si na toliko in toliko kvadratnih kilometrih spoznal in videl že vse, kar se nudi.

Veto ... ime, ki res preseneti. Pa ne zaradi pomena imena samega, ampak zaradi glasbenega obraza. Oziroma več njih, ker - roko na srce - Veto je ena tistih glasbenih figur, ki nosi tisoč mask. In medtem, ko je to včasih super, včasih pa pač ne, je pri Veto tako, da se na albumu Divina Tragedia prav zmuzljivo in interesantno premika iz ene skrajnosti v drugo.

Namreč, album Divina Tragedia je zvočno solidno predstavljeni izdelek skupine. Vsak inštrument je jasen, prisoten in močan. Morda bi na trenutke kakšen riff lahko bil bolj masten, boben bolj masiven, efekt malce manj izrazit, a eno je gotovo - zvok ni tisto, kar vas bo pri Veto najbolj tolklo po ušesih.

Bolj je tisto, kar naj bi Veto glasbeno sploh predstavljali oz. hoteli predstavljati.

Kot veste, je Slovenija že od nekdaj gostila kakšen crossover bend - Skytower, C. R. A. S. H., Wet Bed, New Breed in še mnogo njih. V naši državi se hip-hop kultura kar lepo in rado povezuje s tršimi zvoki, pa naj bo to v bolj metalsko smer (prej omenjeni) ali pa kam drugam (recimo Moveknowledgement itd.). Zelo newyorško od nas in niti ni čudno, da so Dog Eat Dog, Body Count in Biohazard tukaj res prišli na svoj račun, če se spomnimo njihovih koncertov v prejšnjem stoletju. Moram priznati, da sem v zadnjem desetletju videl tudi kak dober ali slabši poskus kopiranja Korn in podobnih in še kaj, a danes v resnici - kar se tiče scene, ki se giblje med rapom, metalom (pa naj je to nu metal, crossover ali karkoli) poznam samo še ljubljanske Cancel (ki so se - da omenim - vrnili na sceno z odlično ploščo Kriza Identitete, ki je izšla lani pri Založbi Radia Študent) in od junija lani naprej primorske Veto.

Takšni bendi, če se jih v vaši ''more metal than you!'' drži sploh skušate spoznavati, v Sloveniji resnično nosijo napis ''IZOBČENEC''. In ko boste poslušali album Divina Tragedia, bo ta napis ves čas bleščal v obraz. Namreč, VETO je eden tistih bendov, ki hkrati predstavlja veliko, a vsega mogoče premalo. In tega ne mislim v tistem grindcore smislu! Po eni strani boste tu slišali mastne Slikpnot, Soulfly, Deftones, Sepultura in celo Rammstein riffe, ki se bodo potem ob vokalni spremljavi v prvi kitici večinoma umaknili efektom (zelo Fear Factory, ko smo že pri tem), nato pa se bodo vrnili v refrenu. Riffi so definitivno poslastica, saj so nalezljivi, močni in jasni. Na trenutke klišejski, a vsaj se Veto izogibajo pofukanim breakdownom. Dobro preučena šola ameriške trše glasbe devetdesetih.

Bobnarska podlaga naredi stvar razgibano, čeprav se sliši, da bi bobnar lahko še bolj eksperimentiral (kot to recimo počne bobnar od Cancel), a vsaj igrano zveni suvereno, močno in na mestu. Bas kitara, ki se v tem ''žanru'' večkrat precej izpostavlja (spomnite se Korn ali pa Rage Against The Machine), je žal preveč v ozadju, dominirajo kitare. Tu pa tam se pojavi še kakšen ''sempel'', le-ti pa na srečo ne dominirajo glasbi, kot recimo v marsikaterem novejšem slovenskem ''wanna-be-tršem'' bendu.

Do te točke bi najraje povedal, da je plata zanimiva, da me je pritegnila s svojim pristopom in nenavadnimi kombinacijami in da - preverjeno! - v živo to deluje.

Največ težav pa mi ustvarja ''point-of-no-return'', ki ga predstavlja trenutek, ko prvič slišim vokale. Namreč, besedila je pisal drugače zakon reper Valterap (ki se pojavi tudi kot gost), a interpretacija le-teh je na trenutek ''top shit'', na trenutke pa ''Uuuu-bijaš me!!!''. Besedila so v slovenščini in kot se za Valterapa zagre, so res zanimiva, učinkovita in pritegnejo tako bralca kot poslušalca. A potem se zatakne - ali pa ne, odvisno od izhodišča, s katerim pristopate k plati - pri vokalu. Namreč, vokalist (ali le več teh) je po eni strani surov kot Laganee iz Cancel, jasen in glasen kot Valterap ali Samoboris, potem pa začne kričati v stilu kakšnih As I Lay Dying (poleg tega pa se pojavlja še moteči ''hardcore meets crust'' napenjajoči se vokal v ozadju). OK, najprej repanje, potem kričanje, najprej clean, potem agressive - ni panike. Slišano že stokrat - od Fear Factory, Vision of Disorder, Korn do Killswitch Engage ali pa celo All Shall Perish.

Ampak ko tip začne kruliti, se začne prava živčna vojna. Namreč kruljenje besedil, namenjenih repanju, izpade - še posebej ob kakšni nežnejši kitarski podlagi (refren komada Zle So Kotanje) - prav smešno. Ker tip kruli res dobro, še posebej ko potegne tisti Jason Netherton (Misery Index) vokal ali pa tisto nizkotonsko kruljenje.

A vse to ustvari končni sklep, da Veto morda še iščejo, kaj bi pravzaprav radi - bi bili tako zveneči ali drugače zveneči bend? Na vseh stolih ni moč sedeti naenkrat, čeprav obstajajo izjeme in kdo ve - morda tudi Veto pridejo nekoč med vrhunske inovatorje na področju, katerega zdaj glasbeno napadajo. Plošča Divina Tragedia je zelo zanimiva, a žal ta zanimivost sčasoma postane nefokusirana in na trenutke precej moteča.

A ob taki zadevi boste do najboljšega sklepa prišli le, če si album Divina Tragedia zavrtite sami.

twitter facebook