recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

12. 1. 2014  Owlfood - Destroyers Of The Moon  (Behind The Door Records, 2013)
Je recimo koncept temačnega videnja skozi življenje oz. kot začetek konca – vrhunsko izpeljana resnica skozi oči nadarjenih glasbenikov.

Ponovno je napočil čas, ko se posvetimo temi in žalosti v obliki ambientalno usmerjene glasbe, katero je večkrat težko definirati.

O Owlfood lahko povem resnično malo, ker je ena izmed tistih skupin, katera je na sceno prišla na novo in o njej ne boste/bomo izvedeli prav nič posebnega tudi če se bolj podrobno spustimo v iskanje na internetnih straneh.

Kar o skupini in o albumu lahko izvemo so člani, trio, ki pa na prvencu imenovanem Destroyers Of The Moon gostijo določene glasbenike, kateri so svojo pot že utrjevali v sedaj že znanih skupinah in sicer pri Divine Circles, US Christmas, 27, The Judas Horse ter Hallelujah The Hills.

Razodetje pod imenom Destroyers Of The Moon na celotnem izdelku vsebuje le eno skladbo, katere dolžina je dobre pol ure (natančneje 27 minut).

In točno v eni skladbi boste našli vse.

Uvodno je Destroyers Of The Moon pesimistične narave v ambient/drone vodah, v katere so vključeni deli violin ter violončelo. Zadeva se tako vrti dobrih 7 minut, kjer se vse skupaj oblikuje v nekaj povsem nepričakovanega.

Po omenjenih sedmih minutah igranj nepričakovanih inštrumentov pride na vrsto akustičen del igranja kitar, ki bo marsikoga spomnil na solo izvajalce, kot so Steve Von Till ter Scott Kelly (oba člana kultne zasedbe Neurosis). Je precej lično obema ampak se nekako še dotika  ambient vložkov.

Je težke narave, kateri se naknadno doda še mučen pesimizem električnih kitar in noise vložkov. Vokalno se med seboj gosti menjujejo (ne vem, kdaj kdo nastopi), in pri sedemnajsti minuti prvič preidemo do vokalnega vrhunca, kjer dobimo povsem depresivno in melanholično prepevanje, pri katerem se ponovno uvrstijo violine in pa tudi post rock vložki.

Celoten čar oz. dojemanje albuma in vizije katera je bila namen že od samega začetka albuma pa pride tik pred koncem, kjer se inštrumenti uskladijo in nas kot strela iz jasnega doleti razsvetljenje in razumevanje albuma.

Je recimo koncept temačnega videnja skozi življenje oz. kot začetek konca – vrhunsko izpeljana resnica skozi oči nadarjenih glasbenikov.

Po končanem poslušanju se vsak poslušalec zave, da album Destroyers Of The Moon že od samega začetka ni bil mišljen za ocenjevanje ampak za dojemanje in sprejemanje neznanega.

Je vrhunsko izpeljano potovanje, ki bo marsikoga odpeljal neznano kam.

twitter facebook