recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

6. 3. 2016  Deadly Nights - Descend Into Madness  (samozaložba, 2016)
»Kozarec kot Radenska čistega heavy metala«

Priznati moram, da mi po poslušanju določenega števila raznovrstnih metalskih plošč vedno zadiši nekaj drugačnega, preprostega in prvinskega. Ne, nikar ne mislite, da se mi je zmešalo in da z zgoraj navedenimi pridevniki želim malo bolj 'naokoli' povedati, da se mi posluša abotni in dadaistični punk. Ne, ne hvala, ta glasba ne odgovarja mojim metalskim ušesom. Ko govorim o preprosti in prvinski glasbi, ki kot pollitrski kozarec ledeno hladne Radenske na vroč dan osveži duha in telo, merim na naš stari dobri pristni heavy metal. In to heavy metal, kakršnega so v svojem zgodnjem obdobju ustvarjanja igrali očaki Iron Maiden in njihovi sodobniki. Taka glasba mi kot val hladne vode odstrani iz ušes raznovrstne sedimente, ki so se mi nabirali ob poslušanju vsega mogočega metalskega. Ušesna terapija s čistim heavy metalom mi regenerira ušesa, da sem ponovno sposoben goltati vsakovrstne metalske zvarke.

Nekako tako, oz. kot popit kozarec Radenske, kristalno bistre in ledeno hladne, je v mojih ušesih delovala plošča Descend into Madness Američanov Deadly Nights. Ploščo krasi odlična produkcija s čistim, a ne spoliranim zvokom, dolžina pesmi pa v glavnem ne presega petih minut. Kitari, ki skozi celo ploščo igrata dokaj nekomplicirane in lahko dojemljive ritme in solaže, se kot pravilno postavljeni puzzli ujemata z glavnim in spremljevalnim vokalom. Glavni vokal je poglavje zase; ni edinstven in na trenutke spominja na glas Klausa Meinea od Scorpionsov, ki, glej ga zlomka, ne mijavka ob kakšnem preveč osladnem hard rocku, zveni, kot bi moral, ko bi pel heavy metal. Pri vokalnem delu daje veliko dodano vrednost glavnemu vokalu spremljevalni vokal, ki deluje bolj suho in bolj zategnjeno od glavnega in s svojo barvo prispeva k temu, da pesmi zvenijo bolj udarno in heavy-metalsko, kot bi sicer.

Potem, ko odpremo zamašek, najprej zašumi intro z naslovom Descend. V prvem požirku, s katerim se začnemo navajati na okus osvežilne pijače, po sluhovodu spustimo hitro in s kitarsko solažo obogateno Into the Further. Z naslednjim požirkom (pesmijo) sem se malo dlje igral in ga premetaval po ušesih, da se je okus, kot pri vinu, imel možnost razcveteti. Tako sta se mi kot najprijetnejši – v spomin vtisnili pesmi Heart of Mine in Behind the Mask. Obe krasi krasno dopolnjevanje med glavnim in spremljevalnim vokalom ter zato tudi hitro zapomnljiva in spevna refrena. S pesmijo From Hell, ki mi je najljubša, Deadly Nights najbolj jasno pokažejo svojo zapriseženost tradicijam heavy metala stare šole; pesem je namreč posvečena Jacku Razparaču (v spominu mi je posebej ostal refren, ki na nekoliko veseljaški način govori o njegovih zaklanih žrtvah). The Ballad of Mary Shaw je balada le po naslovu in morda po prvih nekaj sekund trajajočem začetku, sicer pa je poštena srednja hitra heavy metal pesem.

Plošča je razgibana, poslušljiva in lahko prebavljiva. Na njej pravzaprav nisem našel pesmi, ki bi jo lahko oznašil kot slabo. Glede na to, da Descend into Madness predstavlja prvenec (!) skupine Deadly Nights, sem prepričan, da bo skupina, če bo nadaljevala po tej poti, dala poslušalkam in poslušalcem metala še veliko užitnih plošč in zadovoljstva.

Deadly Nights, le tako naprej ter hvala v naprej!

twitter facebook