recenzije

Exodus

Blood in, Blood out

SuperCharger

Broken Hearts And Fallaparts

Panopticon

Roads To The North

Gallows

Chains

Debeli Precjednik

Povijest Bolesti

CRUCIFIED BARBARA

In The Red

Of Feather And Bone

Adorned In Decay

Exhumed/Iron Reagan

Split 12''

Decapitated

Blood Mantra

Dying & Woodwork

Split

Whitechapel

Our Endless War

Goatwhore

Constricting Rage Of The Merciless

XAXAXA

Sami Maži I Ženi

Klubski Maraton

KM14

Krieg

Transient

Grrizli Madams

Bloated Pigs

Cannibal Corpse

A Skeletal Domain

Abigor

Leytmotif Luzifer

banner
banner

recenzija

17. 4. 2012  Job For A Cowboy - Demonocracy  (Metal Blade, 2012)
Death metalci z neumnim imenom ponovno napadajo trenutno in novo svetovno ureditev. In vsak metek zadane!

We are the children of deceit!

Ni boljšega začetka za novo plato Demonocracy ameriške death metal zasedbe Job For A Cowboy. Ko slišite vokalista Jonnyja Davyja, kako to lepo kruleče pove iz dna duše, veste, da s tole plato – če si izposodim kultni rek še bolj kultnega Sajmona iz Kranja – ''ni pametno zobati češenj.''

Že mnogo vode je preteklo pod mostom, ki je povezoval nekoč neznano zasedbo Job For A Cowboy iz Arizone z dvema obalama – deathcore obalo in death metal obalo. No, JFAC so ta most že zdavnaj prečkali s ploščo Ruination, svoje mesto na death metal obali pa utrdili najprej z lani izdanim EP-jem Gloom (kako zanimivo, da le-ta zvočno predstavlja popolno opozicijo deathcorovskem EP-ju Doom, s katerim se je vsa JFAC zgodba sploh začela), zdaj pa z albumom (tretjim po vrsti) Demonocracy.

Kaj pa je novega prinesel naš deathmetalski Clint Eastwood? Nekaj novih članov – tokrat basista Nicka Schendzielosa, ki je zadnja leta svoje claypoolovsko-digiorgievske sposobnosti kazal v zasedbi Cephalic Carnage (katere ostali člani tudi tu-pa-tam dajo kakšen glas od sebe na novi kavbojski plati) ter kitarista Tonyja Sannicandra. Poleg njiju bend tvorijo še prej omenjeni vokalist Jonny Davy, kitarist Al Glassman in bobnar Jon ''Charn'' Rice.

In to se opazi – ob neusmiljeno furioznem bobnanju Jona Ricea in že tako močnih riffih nekaj let nazaj prispelega kitarista Ala Glassmana, Nick predvsem poda malce bolj izrazit bas, ki nevsiljivo, a zanimivo poudarja ostalo sonično dogajanje, medtem ko tako Tony kot Al odlično sodelujeta v zanimivih, na ravno pravšnjih mestih uporabljenih solažah in dobrih riffih.

Riffaža je popoln death metalski napad – jasen, izveden natančno in hkrati pri tem tehničnost ne krade pomena moči riffov. Bas na trenutke izskoči iz svoje ''kože'', poda kakšno vragolijo, predvsem pa je pomembno to, da basistovi prsti popolnoma sledijo kitaristovim. Če k temu dodate še možakarja, ki v ekstremnem bobnanju prekaša marsikaterega sodobnika in seveda kruleči vokal … uf!

Vse skupaj ustvari mnogo bolj death metalsko podobo, ki se ne izgublja v nenehnem ustavljanju, morjenju z modernimi brutal ali djent pridihi (sekanje ritmov na n-to potenco ali pa nepotrebno ustavljanje vsakega zateženega dela), čeprav je pa res, da so JFAC otroci modernega časa. Njihov death metal zveni pač kot odraz ekstremne scene v letu 2012 in ne 1989 ali 1991. Na srečo imamo zato Cannibal Corpse, če se malce pošalim.

Satiričnih izpeljank besede ''democracy'' v zadnjih letih ob poplavah teorij zarote, delovanju Alexa Jonesa in podobnih borcev za svobodo, ob vsesplošni grožnji vsem znanega, a hkrati kriptičnega NWO-ja, v metal sceni mrgoli več kot dovolj. A pri bendu, katerega vokalist že od nekdaj predstavlja osebo, ki z velikim znanjem in dokaj natančnim opažanjem izraža svoje videnje predvsem politične in družbene realnosti, je tak izraz mnogo bolj ustrezen in primeren kot pa pri marsikaterem, ki svoje družbenokritično pero oborožuje zgolj s puhlicami ali pa prežvečenimi frazami, ki jih je pobral v enem izmed milijon YouTube dokumentarcev. Jonny Davy definitivno nadaljuje zgodbo albumov Genesis in Ruination in s svojim zanimivim kruleče-kričečim pristopom več kot dovolj jasno izraža sporočilo besedil, pri izraznosti pa ne zaostaja za Barneyem Greenwayem, Jasonom Nethertonom itd.

Ime JFAC je žal še vedno eno najbolj neumnih na sceni, a glasba je imenu nasprotno ena boljših zadevščin danes. Ob bok raznim Misery Index, Dying Fetus ipd. so Job For A Cowboy gotovo možje, ki bodo še leta in leta burili duhove na ekstremni sceni.

In to zasluženo!

twitter facebook