recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

12. 5. 2013  Depeche Mode - Delta Machine  (Columbia Records, 2013)
Srhljivo, a prijetno.

Temačno skrivnostni trio Depeche Mode se po 4 letih miru (Sounds Of the Universe – 2009) vrača z izdelkom imenovanim Delta Machine.

Nobenemu od vas skupine ni potrebno predstavljati, je ena izmed tistih skupin, ki jo pozna vsak posameznik, pa naj mu bo vredu ali ne.

Kot rečeno, Delta Machine je album, katerega je skupina kreirala dobra 4 leta in po navedbah skupine naj bi jih trenutna izdaja ponesla na sam vrh albumov, kot so Violator in Songs of Faith and Devotion.

To recimo je delno res, kajti Delta Machine je njihov najboljši izdelek zadnjih 10 do 15 let, vrhunec pa ravno ni, saj dvomim, da bodo nadgradili album Violator.

Uvodna skladba Welcome to My World nam že na samem začetku ponudi tisti znani zvok kombiniranja elektronike, kitar, plesnih ritmov bobnov ter prepoznavnega vokala (mešan med tihim govorjenjem in občasnimi kriki).

Atmosfera skladbe bo marsikoga ponesla nazaj v obdobje Violator oz. na zlata leta skupine. Je praktično tisto, kar smo cel ta čas čakali in si tudi želeli.

Delta Machine je zelo težko opisati kot celoto. Npr. recimo skladba Soft Touch/Raw Nerve je ena izmed boljših senzacij v njihovi celotni karieri, ker vključuje že znane elektronske ritme. a hkrati pa tudi ritem, ki nekako definira celoten sklop/ideologijo skupine. Je ena izmed tistih kreacij, pri kateri lahko samo tiho izdahneš Depeche Mode.

Med omembe vredne skladbe pa sodi tudi Soothe My Soul, kjer ob temačni spremljavi inštrumentov Dave Gahan prepeva There's Only One Way To Soothe My Soul in potem se izgubi v napadu inštrumentov (malenkost se sliši pridiha skladbe Personal Jesus).

Na svoj račun pa boste prišli tudi tisti, ki ste nesrečno pogubljeni v ljubezni, kajti skladba Angel, je nekakšna jezna mešanica pogubljene ljubezni – brez kakršnihkoli olepšav in dodatkov oz. droga iz 80-ih.

Vrhunec iz mojega pogleda pa je definitivno The Child Inside, kjer namesto Gahana za mikrofon poprime kitarist Martin Gore, in nas seznani s temačnim obsegom človeškega uma (besedila), ampak odpoje pa skorajda povsem nežno.

Srhljivo, a prijetno.

Delta Machine je dokaz, da so Depeche Mode po 32 letih še vedno kralji sintetičnega pop/rock žanra in bodo z omenjeno izdajo kraljevali vsaj še enkrat toliko let, kolikor obstajajo.

Avtor:
twitter facebook