recenzija
Pionirja industrijskega metala s štirimi novimi skladbami ponovno ustvarjata zvočno simbiozo človeka in stroja.
Stroj Godflesh je znova v polnem pogonu. Po skoraj desetletnem premoru se je industrijski dvojec v zadnjem času spet začel pojavljati na evropskih festivalskih odrih. Vokalist, kitarist in producent Justin K. Broadrick pred tem sicer ni stal križem rok. S skupino Jesu je raziskoval bolj organski zvok, ki ga je napovedal že z zadnjim Godflesh albumom Hymns (2001) in poleg drugih projektov pod psevdonimom JK Flesh objavil tudi eksperimentalni industrial solo prvenec Posthuman (2012). Z dolgoletnim glasbenim sodelavcem, basistom G. C. Greenom, sta naposled le pripravila nov Godflesh material, ki je pred kratkim izšel na EP-ju Decline & Fall. Pionirja industrijskega metala s štirimi novimi skladbami ponovno ustvarjata zvočno simbiozo človeka in stroja. Robustne, disonančne kitare in distorziran bas združujeta z minimalističnimi matricami ritem mašine. V 90-ih letih sta nekaj časa sodelovala tudi z bobnarjem Tedom Parsonsom (Swans, Prong, Killing Joke, Jesu), sedaj pa ponovno uporabljata elektronske programirane beate, ki so zaznamovali začetno zvočno podobo skupine. Plošček tako predstavlja povratek k prvotni ideji in spominja na zgodnje albume, kot sta Streetcleaner (1989) in Pure (1992). Vendar ne gre le za vračanje h koreninam, ampak za vitalno glasbeno rast. Godflesh očitno še niso rekli zadnje besede. Decline & Fall je na eni strani samostoječa, neodvisna celota, na drugi pa napoved novega dolgometražnega albuma A World Lit Only By Fire, ki ga lahko pričakujemo jeseni.