recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

4. 9. 2016  Sodom - Decision Day  (Steamhammer, 2016)
Sodom so dobro naoljena in goriva polna jezna zarjavela motorna žaga, ki brez razlike z enako zavzetostjo reže kosti, jeklo in beton, zato me zelo veseli, da lahko na eksistencialno vprašanje thrasherjev: »Kateri je najboljši švabski thrash metal band, Kreator ali Destruction,« še vedno brez pomislekov odgovorim: »Sodom!«

Sodom so nedvomno skupina, ki mi veliko pomeni. V težkih trenutkih, ko je ljubi mi drugi val black metala izgubil večino ostrine in otopel v poplavah melodij klaviatur, mi je ravno njihova glasba predstavljala dobro nadomestilo in tolažbo za izgubljajočo se pristno dušo drugega vala black metala. Sodom nikoli niso poznali in še vedno ne poznajo predaje; so na en program sprogramirani stroj, ki z eno in enako ogromno silo in malenkostnimi variacijami reže, žaga, pili in brusi vse, kar se mu najde na poti. V svojih častitljivih 34. letih ustvarjanja so bili priče mnogovrstnim dogodkom in dogajanjem na metal sceni, na kateri so s svojimi 15. ploščami pustili neizbrisen pečat. Ne, ne upam si reči, katera je njihova najboljša plošča, meni najbolj všečne (v zapisanem vrstnem redu) so: M-16, Better Off Dead in Agent Orange.

V splošnem menim, da pri recenziranju plošč Sodom drži pravilo: 'manj napisanega, več povedanega' – saj so Sodom enostavno agresiven, nekompliciran in še vedno zloben in brezkompromisen thrash in bodo, dokler jih bo mogoče opisati z navedenimi pridevniki, enostavno odlični v tem, kar počno. Decision Day, njihovo častitljivo 15. ploščo, sestavljata dva tipa pesmi – tiste, ki ustvarjajo občutek intenzivnega in divjega valovanja thrasherskega morja, ter tiste, ki kot nenadni udarni valovi butnejo poslušalca iz ravnotežja. V prvo skupino sodijo pesmi: Who is God, Vaginal Born Evil, Decision Day, In Retribution, Refused to Die in Rolling Thunder; pesem Caligula (tu petje strica Toma malenkost spominja na petje Jona Nödtvidta iz Dissection, večglasno petje pa daje pesmi izrazit občutek strašljivosti) sodi nekam vmes.

Kategorijo pesmi, ki kot motorna žaga v železo režejo v zavest, najbolj predstavlja pesem Sacred Warpath – nasilno in res zlobno zveneča pesem (tako bi po mojem mišljenju moral sicer zveneti black metal): brez kompliciranja in brezkompromisno – čisto, hladno in kot žerjavica žareče zlo, katerega glas se iz temačnih globin zemlje prenaša z zloveščo glasbo. Pesem je nabita z zlo energijo, katere tok na kratko umiri del, v katerem se sliši, pred zaključnim izbruhom zla, igranje akustične kitare in zamolklo bobnanje v ozadju. Belligerence krasijo hitri kitarski akordi, ki ob odlično slišnih zamolklih bobnih in kri ledenečih krikih petja prebudijo čarobnost in brezkompromisnost polnokrvnega thrasha. Divji deli pesmi so tako hitri, da pomendrajo njene nekoliko počasnejše vendar napete in za odličnost pesmi zelo pomembne dele. Blood Lions preseneti s tem, da je pri njej mogoče dejansko slišati bas kitaro; kitarski akordi so hitri in enostavni. Pesem začne na trenutke dobivati podobo thrash 'n' rolla in enostavno zveni res dobro.

Na koncu tega dela omenjam še nekoliko za tip glasbe, ki jo igra skupina, netipično pesem Strange Lost World. Ritem pesmi me nekoliko sicer spominja na njihovo pesem M-16, vendar pesem postane precej kompleksna. Sodom namreč pri njenem izvajanju prekršijo svoje najpomembnejše kanone in pokažejo precejšnjo stopnjo tehničnosti in znanja igranja instrumentov. Tu celo petje Strica Toma (Tom Angelripper) zveni uglašeno in povezano z glasbo! To pa je za skupino, katere pevec v glavnem (izjema je priredba skupine The Trashmen, Surfin' Bird na plošči M-16) poje tako, da spušča krike, nekaj novega – in ne zveni slabo!     

twitter facebook