recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 3. 2013  Ancien VVisdom - Deathlike  (Prosthetic, 2012)
Ko Hudič zaigra na prave strune …

Če se je zdelo, da je ''hudičeva'' glasba v zadnjih desetletjih našla dom v ekstremih metala, ki se kažejo v ultrahitrih bobnarskih napadih, surovih vokalnih manifestacijah, šundrastih kitarah in artworku, v katerem so člani zasedb prikazani bodisi kot zombiji bodisi kot demoni bodisi kot oboje skupaj, je zadnja leta dobri stari Rogatec našel novo pot – oz. naj se popravim – vrnil se je v dom prijetnih, zlovešče zvenečih kitar. In to akustičnih.

Niso zaman rekli, da je rock 'n' roll hudičeva glasba. Prvi, tisti resnično zlobni, zlovešči, misteriozni bendi so pravzaprav že dolgo pred Slayer, Dark Funeral, Deicide, Possessed bili Coven, Black Sabbath ipd. Zlo so očitali Purplom, Zeppelinom, celo Beatlom in še komu. Z leti pa je zlo našlo svoj izraz v ekstremnostih metala, s čimer se verjetno strinja vsak bralec tega in drugih metal zinov.

A zadnja leta se vse skupaj vrača k prvotnemu izvoru – recimo, najprej z mračno lepoto Opeth ali Paradise Lost, z ironičnim črnim, skorajda groteskno hipijevskim, a izjemno satanističnim rockom zasedbe Ghost, z zloveščim okultnim rock izrazom The Devil's Blood in mnogih drugih. Pozabiti ne smemo na resda ekstremne Angleže Akercocke, ki so pa vseeno eni redkih, ki so združevali oba svetova (zvočna svetova!) in Miltonovski ''satanizem''.

Zakaj naštevam vsa ta imena?

Ker Ancient VVisdom povezuje vse to v eno čudovito celoto.

Bend je ustanovil nekoč član zasedbe Integrity, Nathan Opposition. Kdor pozna zasedbo Integrity, ve, da gre za izredno nihilističen obraz hardcora, ki je konec osemdesetih povrgel popolnoma novo smer, ki jo je pevec zasedbe Catharsis (poleg Integrity in Ringworm še zadnji del nesvete trojice hardcora, ki je bil nasprotje svoji prvotni , pozitivno in hitro ter melodično naravnani izraznosti) poimenoval ''holy terror'' in ki jo pri Profanity redno omenja naš Matevž.

Nathan se je nekje v točki svojega življenja preselil v Austin, mesto v zvezni državi Texas, kjer je z bratom Michaelom Jochumom in kolegom Justinom ''Ribsom'' Masonom ustanovil Ancient VVisdom. In do zdaj so A. VV. Izdali kar lepo število plat.

Marsikdo pa jih, seveda, ne pozna.

Po eni strani so Ancient VVisdom utelešenje mračnega duha padlih kantavtorjev ameriške scene, kot sta recimo Johnny Cash in Roky Erickson (ki tudi prihaja iz Austina) – mračno, lepo zveneče drgnjenje strun, ki spremlja trubadurja po osamljenih poteh še bolj osamljenega ameriškega kontinenta. Samo spomnite se življenja Johnnyja Casha, pa vam bo jasno, o čem govorim, o Eriksonu pa je naš nekdanji pisec Davorin Lenko veliko povedal oz. izvedel v intervjuju z The Devil's Blood (klik!) in ko to preberete, se boste strinjali, da nisem ustrelil mimo.

A vseeno niso country, ali pa americana bend, čeprav je duh obojega izjemno prisoten. Ancient VVisdom vseeno združujejo rockovski izraz, rockovsko zapuščino, lepoto in temačnost, ki jo lahko izvabi samo na prave strune igrana kitara.

Glasba uspešno združuje Casha, mirnejše dele Akercocke, novejše zvoke Enslaved in težo solo zvočnega izrazja člana Neurosis, Scotta Kellyja, boste naleteli na prevlado akustičnih kitar. Električna kitara je le v ozadju – včasih zveni kot Akercocke (recimo kot omenjeni Angleži v začetku komada Shelter From The Sand), včasih kot Enslaved (post-Isa era); v vsakem slučaju je čudovito dopolnilo. Tolkal – vsaj v klasičnem smislu – ni! Nobenega snera, nobenih pedalov, činel, le tamburin in kakšna činelca za vzdušje. Če je vmes kakšen klavir ali godalo, nimam pojma. Lahko pa bi bili.

Od izjemno temačnega intra The Beginning do skorajda iced earthovskega (pa vseeno akustičnega) Here Is The Grave (spominja na začetek komada Night Of The Stormrider, preden začne Schaffer z žagarijo) nas Ancient VVisdom peljejo po zvočni pokrajini, ki ji bo lahko opisal kot razmišljanje človeka tik pred koncem. Ve, da se počasi ugašajo luči, ve, da se zapirajo vrata, ne ve, kaj ga pa čaka, niti ga to ne skrbi. Le spominja se lepih poletnih dni v otroštvu, ko je sončen dan ugasnil v prelepem somraku, nato pa je oživela poletna, živa noč, ki se je drugo jutro spet umaknila sončnem pozdravu. Ali če si predstavljate sceno iz filma, kjer glavni junak počasi zbledi in za njim ostane le prelepo poletno, brezskrbno ozadje in prazni občutek, da je nekaj še pred par sekundami bilo tam, zdaj pa ni in ne bo nikoli več.

In to Ancient VVisdom včasih bolj, občasno pa tudi manj posrečeno prikazujejo z različnimi prijemi, ki določene pesmi naredijo zelo poživljajoče (recimo, nasprotno imenu, a vseeno v komadu Let the End Begin), določene prav moreče v tistem pristnem smislu (Look Alive). Ena pesem spominja na Personal Jesus od Casha (The Last Man on Earth), čeprav tematsko bolj izpade kot soundtrack za scene z glavnim negativcem Kingovega romana The Stand, Randallom Flaggom, ena druga pa na hit The Rooster od Alice In Chains (še tema je vojaška) – ti dve izstopata iz splošne slike plate, s tem da je slednja pesem bolj kot ne nepotreben ''filler''.

Ancient VVisdom so vedno močno poudarjali svoje sporočilo. Satanizem. kot angleški Akercocke so Ancient VVisdom prepredeni s satanistično miselnostjo, s tisto stranjo, ki poudarja posameznika, ki naj bi izkoristil življenje, preden se povrne v prah. Tu ni odrešitve oz. kot pravijo Akercocke na plati Antichrist v komadu Axiom:

"I believe that when I die I shall rot
and nothing of my ego shall survive"
(Bertrand Russell)

Album Deathlike opeva minljivost in kliče k čim boljšem izkoristku časa, ki nam je dan. Besede nas zapeljujejo ali k življenju na polno ali k smrti, če smo že obupali. Prijeten Nathanov glas, ki je recimo popolno nasprotje vokalu Scotta Kellyja (ta po mojem mnenju zveni kot, če bi Dane Zajc posnel plato in pel svoje komade), nas tolaži, nam da misliti, je naš edini iskreni sopotnik. Odličen prikaz satanističnega patosa v tistem pridihu Byrona, Miltona ipd.

Deathlike je plata tega časa. Popolnoma je v kontekstu z vsem, kar se dogaja. Je odgovor na duhovno krizo človeštva, ki je pozabilo, da obstaja nekaj več kot le pohlepno meso. Je tudi v trendu z dogajanjem na ekstremni sceni, pa čeprav ne zveni kot rip off bendov izpred mnogo let nazaj.

Dovolite ji, naj vas prevzame …

twitter facebook