recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

23. 12. 2012  Alexisonfire - Death Letter  (Dine Alone Records, 2012)
Death Letter je okvirno gledano resda samo sklop že slišanih skladb, ampak jih način ponovnega igranja predstavi v povsem drugačni luči in zadevo naredi svežo ter poslušljivo, na drugi strani pa se moramo zavedati dejstva, da od Alexisonfire verjetno ne bomo novih skladb slišali nikoli več.

Alexisonfire so že od samega začetka kariere (leta 2001) pa vse do razpada leta 2011 ponudili precej kvalitetnih in poslušljivih albumov ter skladb. Z vsako izdajo so rasli in se bolj usmerjali na boljše tematike in princip igranja, ki je z vsakim albumom in poslušanjem pridobil več in več novih oboževalcev.

Največje razočaranje pa so/smo oboževalci doživeli, kot že omenjeno leta 2011, ko so javnosti sporočili, da bodo svojo pot kot skupina zaključili in se bodo člani posamezno osredotočali na ostale projekte.

Vsak od članov je šel svojo pot, najboljšo je seveda ubral Wade MacNeil, ki je nadomestil Franka Carterja v skupini Gallows, takoj za njim pa je Dallas Green, ki je po razpadu skupine nadaljeval svojo pot pri akustičnem projektu City and Colour. Tako so mnogi od oboževalcev skorajda že opustili upanje, da bodo še kdaj videli Alexisonfire igrati v živo in se zato raje bolj osredotočali na ostale podobne skupine.

Dobra dva meseca nazaj pa skupina preseneti z načrtovano turnejo po naši obli. Za vsako skupino se spodobi, da če se že spraviš na turnejo, moraš imeti dober razlog - morda nov album, ali celo poslovilen koncert … in tukaj so bili Alexisonfire v dilemi, saj dejansko gre za poslovilen koncert, vendar hkrati ne, zadnja izdaja pa sega nazaj v leto 2011. Torej, kako rešiti omenjeni problem? Seveda z izdajo novega albuma, ampak ne z novimi skladbami, temveč s predelanimi že izdanimi skladbami iz celotne diskografije.

Death Letter se začne z hreščavo možatim vokalom Wada MacNeila in nežnim opevanjem Dallasa Greena v skladbi Born And Raised. Skladba, katera je bila v povsem drugačni obliki slišana na albumu Old Crows/Young Cardinals leta 2009, je povsem drugačna od originalnega, in vse kar je identičnega pri skladbi, so besedila, ki pa jih na povsem drugačen način opevata MacNeil in Green.

Prav tako iz albuma Old Crows/Young Cardinals je tudi druga skladba Midnight Regulations, kjer je recept enak kot pri prvi skladbi, je povsem drugačna in edino dejstvo, ki se navezuje na original iz leta 2009, so besedila, ostalo pa je praktično presenečenje, seveda v dobrem pomenu besede.

Kar bo večino oboževalcev najbolj zanimalo in jih najbolj privleklo k poslušanju, sta skladbi You Burn First (Crisis iz leta 2006) ter Happiness By the Kilowatt (Watch Out! iz 2004), kjer bo vsakega poslušalca presenetil vokal Dallasa Greena, ki se razlikuje od njegovega klasičnega vokala, je bolj ''možat'' in ne toliko melodičen kot pričakovano, igranje instrumentov pa je posledično bolj otožno in bolj počasno.

Pri Happiness By the Kilowatt pa nas najbolj preseneti klavir, ki je obdan z nežnimi, skorajda žalostnimi melodijami ostalih inštrumentov v ozadju  - skladba neizmerno bolj pride do izraza kot sam original.

Death Letter je okvirno gledano resda samo sklop že slišanih skladb, ampak jih način ponovnega igranja predstavi v povsem drugačni luči in zadevo naredi svežo ter poslušljivo, na drugi strani pa se moramo zavedati dejstva, da od Alexisonfire verjetno ne bomo novih skladb slišali nikoli več.

Avtor:
twitter facebook