Teitanblood so mediteranska okultna eksotika, dobro varovana skrivnost sodobnega evropskega ekstremnega podtalja. Svojo novo dolgometražno stvaritev so poimenovali preprosto Death, s čimer namigujejo, da se vračajo na začetek, v samo (re)definicijo death metala. Svoj pristop so strnili v trditvi, da plošča “popravlja napačno razumevanje death metala kot glasbe.”

Gre za raztelešenje, zvočno obdukcijo, žanrsko anatomijo, ki išče izvor smrti in zla. Hkrati preizprašuje pomen death metala nekoč in njegovo relevantnost v današnjem času. Mrtvi poučujejo žive. Zvočni kaos Teitanblood nas vrača v obdobje, ko industrijska pedagogika še ni uspela diverzificirati in popredalčkati ekstremne glasbe v plejado včasih precej nesmiselnih (pod)žanrov. Neposredno se nanaša na bende, kot so Blasphemy, Incantation, Beherit in Archgoat, ki so v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih raziskovali meje težkometalnega izražanja.

Skupina z demitologiziranim retro principom gradi zid masivnega distorziranega zvoka, ki ga zaznamujejo zamolklo rohnenje, kitarski solistični izbruhi, blast beati, organski noise in temačni ambient. Nagravžno godbo lepo dopolnjuje vizualna podoba plošče, ki spominja na preplet pankerskega D.I.Y. pristopa in zgodnje-novoveških lesorezov iz demonološke literature. Svojo brezkompromisno zvočnost bogatijo s sprevrnjeno teološko dikcijo, s čimer se postavljajo ob bok avantgardnim častilcem hudiča zgodnjega 21. stoletja Funeral Mist, Ofermod, Katharsis in Deathspell Omega.

Death se tako umešča v prostor, ki ga ne omejujejo glasbene in žanrske konvencije, njen izraz pa temu primerno deluje brezčasno.