recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

16. 10. 2013  Fates Warning - Darkness in a Different Light  (InsideOut Music, 2013)
Darkness in a Different Light je dovolj mlačen in vreden pozabe, da bi se mu lahko reklo Dream in a Theater Light.

Včasih, ko se skupina vrne po dolgem času, je album zanič. OK, večinoma je tako. Kdaj pa kdaj pa tudi kdo prijetno preseneti in se po kvaliteti dotakne, če ne celo preseže svoje stare plošče. Včasih pa je plošča po tolikem času zgolj... mlačna.

In nekaj takega je tudi Darkness in a Different Light ameriških prog-hevičev Fates Warning. Skupina je v osemdesetih vsekakor imela ameriško vejo power oz. progresivnega metala v malem prstu, obrat desetletja pa so prevedrili solidno s prikupnim, a bolj popovskim Parallels. Darkness in a Different Light vsekakor postreže kitarsko carskost ekipe Aresti/Matheos, Bobby Jarzombek je itak soliden na bobnih, Ray Alder pa je Ray Alder: melodičen in dokaj visok vokal, ki (skoraj) večno ostaja gladek. Četudi se sliši, da ga je čas zdelal, na plošči iz tehničnega vidika zveni več kot spodobno.

Fates Warning so dober bend, o tem ni dvoma, kar pa me zmoti pri novi plati je dejstvo, da jo sestavljajo večinoma sinkopirani rifi, ki se spotikajo čez najbolj. jebeno. dosadne. rife. možne. sploh. Gre namreč za poskakujoče žaganje po nižjih strunah, ki po tonih kar spominja na kak polpečen sodoben "alter" rock bend. Kljub virtuoznosti vseh nastopajočih ne moremo mimo dejstva, da je metal kitarska glasba. Najprej nastanejo rifi in če so ti nezanimivi, tudi boben ob njih nima kaj početi, kaj šele vokal. Rayjeve linije tako niso preveč energične, ampak večinoma delujejo malo "za zraven", kot taki pa morijo. Ray Alder je pevec, ki kliče v ospredje. Tu je pač po defaultu v ospredju, ker so rifi tako duhamorni.

Tudi produkcija je na isto foro; vse zveni nekako toplo in mehko, kljub temu pa nikakor ni naravna. Baladasti deli zvenijo isto glasno (in na žalost celo malo bolj živahno) kot udarni deli.

Darkness in a Different Light ni žaljivo slab album ali karkoli takega. Nikakor ne gre za bend ki bi svoj slog obrnil na glavo; gre pač za sinkopiran progresiven metal, ki se mogoče malce preveč igra z modernimi vplivi, a nikakor ne predstavlja temeljne odtujitve za oboževalce benda. Itak, da ne gre slogovno zdaj za No Exit, saj smo le leta 2013, vseeno pa bi od Fates Warning pričakoval, da bi stremeli po bolj energičnih kompozicijah ne glede na stilske posodobitve. Rifi na Darkness in a Different Light se namreč hudičevo veliko ponavljajo, kar pri enourni plošči ni dopustljivo. Prav tako se mi zdi, da bi se zvočno paleto dalo mnogo bolje zapolniti, kot pa z natepavanjem bas bobna in virbla in žaganjem nizkih strun. Od Fates Warning hočem visoke, plavajoče akorde, in bobnarja, ki se zaveda, da ima tudi činele, ki niso crash. Jasno zapakirano v dobre, spevne progresivne kompozicije. Fates Warning tako rekoč ne morejo narediti albuma, ki bi bil žaljivo beden, je pa Darkness in a Different Light dovolj mlačen in vreden pozabe, da bi se mu lahko reklo Dream in a Theater Light.

twitter facebook