recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

14. 2. 2012  Lacuna Coil - Dark Adrenaline  (Century Media, 2012)
Predstavljajte si, da preživljate strastno noč z ljubeznijo svojega življenja. Želite si, da bi ta noč trajala večno, a v vašo sobo prileti strupena žuželka in vas piči.

Padete v anafilaktični šok in reši vas lahko le injekcija adrenalina, ki jo seveda dobite, a ob kombinaciji žuželkinega strupa postane adrenalin temen. Učinki temnega adrenalina so neznani, prve diagnoze pokažejo, da lahko postanete vampir, mutant ali oboževalec italijanske zasedbe Lacuna Coil, o katerih bo govora.

Torej, Lacuna Coil, ki so se po neposrečenem eksperimentu Shallow Life nekako uspeli vrniti na prava pota. OK, verjamem, da vam obrača želodec ob misli, da je bend italijanski, od koder naj bi bili dobri le Rhapsody (of Fire). A če iščete nezahtevno, bolj rockersko orientirano glasbo, kjer se prepletata moški in ženski, imate odgovor na dlani: Lacuna Coil. Dark Adrenaline je s kakšnim občasnim fillerjem zelo poslušljiv album, ki se ponaša z odlično produkcijo Dona Gilmoura (Bullet for My Valentine, Linkin Park). Najbolj hecno pri celotni zadevi je, da kitare niso poprej nikoli zvenele tako metalsko kot sedaj. Kljub temu, da se skladbe ponašajo z nezahtevno ritem sekcijo, preprostimi strukturami, Lacuna Coil uspejo vzdrževati dihotomijo med prijetnimi, poskočnimi ter melanholičnimi, počasnejšimi skladbami. Simpatična pevka Cristina Scabbia, ki je že krepko v MILF letih, se ne izkazuje le z eno barvo vokala, kar je zelo pohvalno. Cristina in moški vokalist Andrea Ferra imata odlično razdeljene vloge, vokalna dinamika je tu res dodelana. Posebnega primeru tu ne treba navajati. No, vseeno priredba R. E. M. Losing my Religion prijetno vleče na ušesa.

Lacuna Coil so za nekatere še vedno krepko pocukran bend, a odlična produkcija zelo pritegne. Preizkušeno; album je več kot ustrezen, če ga poslušate na kakšni prenovljeni lokalni cesti brez pretiranih ovinkov ob sončnem zahodu (seveda boste vse refrene že po prvem poslušanju prepevali).

*podatkov o dolgoročnih učinkih temnega adrenalina zaenkrat še ni, a zelo verjetno boste postali oboževalci Lacune Coil in na vsak način boste želeli okužiti vašega življenjskega sopotnika. Bog vas obvaruj žuželk!

Avtor:
twitter facebook