recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

20. 5. 2012  Wolfbrigade - Damned  (Southern Lord Records, 2012)
Nujno zlo za vsakega, ki se vsaj malo spozna na d-beat/crust zvrst!

Že od nekdaj velja, da so na Southern Lord več kot dobri na področju ponujanja in izdajanja albumov dobrih in super skupin. In tokrat je prišel čas za album švedskih Wolfbrigade, seveda v njihovem sedaj že poznanem crust/d-beat žanru.

Ne glede na to, da bi morala večina skupino že poznati, ni nič narobe, če jo na hitro predstavimo našem pomladku in generaciji interneta (you know who you are).

Začetki skupine segajo daleč v srce 90-ih pod ime Wolfpack, pod katerim so izdali 3 albume, en EP ter split izdelek (skupaj s Skitsystem) in ime kasneje zapustili zaradi istoimenske neo-nacistične bande iz švedskih zaporov. Čeprav so jih nekateri zaradi imena in zgodovine kar precej časa povezovali z nacizmom in nestrpnostjo, delajo fantje glasbo ravno nasprotno vsemu temu, saj gre za zvrst, ki je antirasistična že od samega rojstva. 20 let po izdaji Lycanthro Punk so volčje brigade še vedno jezne in polne pridig o vsem, kar ni prav in o tem, kdo nam dela ''škodo''. Besedila se, kot vidite, niso spremenila po vseh teh letih, se je pa zato glasba.

Prej so bili malo bolj usmerjeni v svoje idole Discharge, sedaj pa se bolj čutita metal pridih (noter je všteto tudi Motorhead čaščenje) in pa na trenutke začinjena melodika, ki jo na začetnih albumih nismo bili vajeni, ampak nič ne de, kajti album je še vedno crust/d-beat poslastica. Damned je za razliko od Comalive močnejši, bolj razgiban in dejaven, mogoče z drugimi besedami - nekakšna nadgradnja že super albuma, kar pa pomeni, da sega v sam vrh diskografije Wolfbrigade/pack.

Pri uvodnih skladbah je zadeva identična prejšnji izdaji, d-beat, crust ter lajež brez konca, ampak pazi - tukaj pride do spremembe. Pri koncu prve skladbe, Feed the Fire, pride do nekakšne melodike, ki bi bila najbolj pripisana Disfear (definitivno pri skladbi Misanthropic Generation) in že pri temu se poslušalcu dvignejo kocine na rokah. In potem Slaves of Induction, pri katerem pokončne kocine na rokah nadomesti slina v ustih, ki začne teči skozi ustno votlino. Kot pri uvodnem komadu, gre tudi tukaj za povsem enak recept , le da solo bolj spominja na thrash napad v stilu Metallice iz 80-ih. In ko že misliš, da bo presenečenj konec in bi bil album ocenjen z 10/10, pride v ušesa melodija žanra post rock. Čista in ušesom nežna kitarska melodija, ki ti malo dvigne desno obrv, smer nebo in potem ponovno d-beat napad. In popravek ocene … 11/10!!!

Album ni samo 35-minutna perfekcija, ampak je, tudi iz stališča produkcije, 35-minutna vrhunskost, kajti za vse je poskrbel Frederik Nordström, kateremu pa zaupajo tudi Opeth in Amon Amarth. Nujno zlo za vsakega, ki se vsaj malo spozna na d-beat/crust zvrst!

twitter facebook