recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

22. 9. 2013  Beaten To Death - Dødsfest!  (Mas-Kina Recordings, 2013)
Je tisto, kar bodo oboževali vsi, čista 10 in ena izmed najboljših izdaj letošnjega leta.

Čas za grindcore in čas, da se nežne duše obrnejo stran in začnejo brati novice o Sabaton in podobnimi zvarki, ker tukaj ne bo prav nič prijetnega za njihova ušesa.

Grindcore osebno delim na dve smeri, in sicer ena izmed njih je tista, katera temelji bolj na hreščanju, ''jebe se meni za produkcijo'' ter precej live in demo izdajah (skupine kot so Unholy Grave, Agathocles,…), in pa drugo smer, ki ima boljše produkcije in občasno le vsebuje melodične segmente (zadnji albumi Nasum – recimo skladba Shadows je dobra primerjava, …).

In v sledečo smer sodijo tudi Beaten To Death, ki v svoje igranje vključujejo dobro produkcijo in pa občasne melodične vložke.

O skupini ni kaj preveč dosti za reči, ker gre za novejši nastanek oz. rojstvo benda, kateri v svojih četah šteje člane skupine The Cumshots ter She Said Destroy.

Dødsfest! Šteje dobrih 12 novih skladb, ki samo čakajo na destrukcijo vsega živega.

Uvodna skladba Vulpes Vulpes, Mustela Lutreola, Praedium nam že v prvih trenutkih postreže s hitrim bobnanjem in pa melodičnimi prijemi kitar, ki ti že v nekaj sekundah naježijo kožo. In potem še kričeč vokal, ki zadevo samo še nadgradi. Vmes med skladbo je sedaj nekaj umirjenih delov (recimo vse skupaj 5 sekund od skupnih 2 minut), ampak je večji poudarek na melodično agresijo kova grindcore.

Druga po vrsti, The Egg Thrower, pa ima recimo povsem drugačen začetek, in sicer gre po načelih skupine Nasum, kjer recimo dobro minuto strežejo po sami norosti in močnih udarcih na bobne. Vokal je čisti bes in kriki se kar ne umirijo. In potem po dobri minuti kar od enkrat ''bum'' in pride na vrsto melodija, ki je nepopisno dobra.

Skladba močno asociira na njihovo skladbo The Soulless Alarm iz prvenca Xes And Strokes (2011), kjer na povsem identičen način postrežejo z igranjem agresije in melodije hkrati.

Vseh 12 skladb na albumu Dødsfest! Ima v sebi nekakšen čar, ki je za grindcore žanr mogoče nepričakovan, ker vsebuje ogromno melodični vložkov.

Album št. 2 skupine Beaten To Death je nedvomno presegel pričakovanja in je naredil tisto, kar vsaka skupina želi pri vsakem novem album, in to je narediti boljšega od predhodnika.

Je tisto, kar bodo oboževali vsi, čista 10 in ena izmed najboljših izdaj letošnjega leta.

twitter facebook