recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

16. 2. 2014  Bayside - Cult  (Hopeless Records, 2014)
So tam, kjer so hoteli biti že od samega začetka.

Minilo je natanko deset let od prvenca Sirens And Condolences iz leta 2004 in ravno toliko let mineva odkar sem vzljubila skupino Bayside in njihovo mešanje post hardcora,grunga, rocka ter indie žanra.

V desetih letih se je za skupino marsikaj spremenilo. Od smrti bobnarja Johna ''Beatza'' Holohana leta 2005 pa vse do množične menjave članov in pa dvoma o praktičnem obstoju skupine.

Kljub težavam, katere so nastale v omenjenem obdobju pa skupina dokazuje, da so kos vsemu in, da najde izhod tudi v najtemnejših trenutkih in časih.

Za trenutni album lahko okvirno rečem, da gre za tisto, kar je manjkalo pri predhodniku Killing Time (2011), kar pa se občuti že pri uvodnih skladbah Time Has Come ter Hate Me.

Med seboj se obe razlikujejo a hkrati vsebujejo nekakšno povezovanje. Npr. vokalno si je zadeva precej lična, kjer prejmemo hrapavo - čisti vokal pevca Anthonya Ranerija, ki se dobro kombinira z briljantnimi kitarskimi vnosi kitarista Jacka O'Shea.  Je poslastica iz preteklosti, ki smo jo oboževali pri skladbah, kot so Masterpiece iz albuma Sirens And Condolences.

Instrumentalno oz. izven že omenjenih kitarskih vložkih pa lahko samo rečem, da gre za dobro sledenje vokalu ter kitari, ki se kot rezultat dobro vidi v celoti skladb.

V bolj agresivni luči pa se Bayside pokažejo pri skladbi You're No Match. Ne pričakujte sedaj težak HC in vokalno kričanje vsepovprek, ampak izpeljava igranja skozi inštrumente, npr. dobro primerljivo pri skupini Pearl Jam, kjer so instrumentalni deli težji, hitrejši in pa bolj udarnejši (v sklopu rock/grunge stila) a je vokal še vedno čist oz. doda samo določen hrapavost.

You're No Match je dokaz, da so skozi leta v določeni meri dorasli in odrasli na glasbenem področju, kar pa kot rečeno občutimo pri glasbi.

Za spomin na dobre stare čase pa nam za zaključek Bayside ponudijo The Whitest Lie, kjer je vse skupaj bolj nežno in bolj osredotočeno na album The Walking Wounded album (2007), kjer smo bili priča precejšnji dozi otožnega in depresivnega igranja. Kot poklon preminulemu bobnarju Beatzu.

Album št. 7 dokazuje, da po vseh zgoraj navedenih temnih trenutkih in obdobjih so Bayside še vedno trden steber v sklopu post hardcore žanra in so tam, kjer so hoteli biti že od samega začetka.

Avtor:
twitter facebook