recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

19. 6. 2015  Six Feet Under - Crypt Of The Devil  (Metal Blade Records, 2015)
Odilično!

Čeprav se die hard fani dostikrat iskreno bojimo sprememb pri ljubih nam bendih, saj mnogokrat vidimo zgolj najslabše, je jasno, da so spremembe edina konstanta v eksistenci določenega benda. V slučaju Six Feet Under pa smo lahko še bolj iskreni in si rečemo, da so spremembe ne edina konstanta, temveč tudi nuja.

V novi eri, po odhodu bobnarja Grega Galla in basista Terryja Butlerja, ki je rezultirala v albumih Undead in Unborn, smo bili priča prenovljeni črni viziji Chrisa Barnesa, ki je predvsem z mlajšimi predstavniki scene, ki so na srečo bili tudi bolj opremljeni s frišnimi pristopi, predstavljala še močnejšo beštijo (samo spomnnite se, kaj je omenjenima albumoma dal mlajši veteran scene, bobnar Kevin Talley).

Letošnjega maja izdan album Crypt Of The Devil, ki naj bi po Barnesovih besedah bil zaključni del trilogije, ki sta jo začela  Unborn in Undead, nam spet prinaša spremembe (ritem sekcijo sta prevzela brata Josh ''Hallhammer'' Hall in Phil ''Landphill'' Hall iz odličnega death metal benda Cannabis Corpse, kitarske dolžnosti pa Brendon Ellis prav tako iz Cannabis Corpse ter Arsis) in njih rezultat je odlična death metal plošča, ki v vsej svoji podobi spominja na Tomb Of The Mutilated od Cannibal Corpse z zvokom, ki pritiče letu 2015.

Chris Barnes je z leti še bolj bolan, kar se besedil tiče, še posebej v morbidni zgodbi, ki jo predstavlja z različnih vidikov. Resda se zdi, da je v 30 letih death metal kariere povedal vse, a hudičeva kripta kaže, da še ni ''znucal'' repertoarja. Njegov vokal je še vedno ena najbolj bolanih kruljačin (ki se jih razume) in za razliko od veliko dobrih modernih kruljačev, ki so s pomočju DVD-jev Mellise Cross ali YouTuba nasploh resnično prinesli odlična riganja death metal sceni – no, za razliko od njih, Chris vsaj še vedno zveni zgolj kot Chris Barnes, ne pa kot kdo drug (poizkus: zarolajte si zapored kakšno plato od Beneath The Massacre, Through The Eyes Of The Dead ali Thy Art Is Murder – le res natančni boste opazili razlike v vokalih, ka li?).

A sama po sebi bi ta kruljačina in besedila bila čisti pičkin dim, če ne bi Barnes ob sebi imel ljudi, ki so gotovo odraščali ob zgodnjih floridskih/newyorških death metal ploščah in ki so vedeli, s kakšnim človekom in s kakšnim utelešenjem death metala sodelujejo. S tem ne mislim, da so šli v bend z namenom čaščenja Barnesa, a jasno jim je očitno bilo, da ne morejo imeti benda z njim in skušati zveneti kot recimo Odious Mortem ali pa Whitechapel. Josh ''Hallhammer'' Hall je v nulo preštudiral Alexa Marqueza, Donalda Tardyja in Paula Mazurkiewicza, medtem ko njegov brat Phil ''Landphill'' Hall deluje kot nekakšna druga verzija Alexa Websterja, vsaj v sledenju kompleksnejših tonskih zapisov, ne pa toliko v basni virtuoznosti (no, če ste kdaj poslušali Municipal Waste ali pa Cannabis Corpse, vam je jasno, da možakar res zna izrabiti tiste 4 oziroma tistih 5 strun).

Brendon Ellis je dober naslednik Šveda Ole Englunda (Feared, The Haunted), ki je blestel na Undead in Unborn. Nudi tako učinkovite in morilske riffe, kot ravno prav zanimive solaže, da po eni strani flirtajo s slavnimi začetki death metala, a hkrati parirajo mladim virtuozom današnjega časa. Vsekakor bolj zanimivo kot večina zadev, ki sta jih nekoč napisala Steve Swanson ali pa Allen West, čeprav njunega doprinosa ni moč zanikati. Poslušajte na primer komad The Night Bleeds.

Za bend, ki sem ga odpisal že po prvem Graveyard Classics albumu in ki je iz nekega čudnega razloga izredno popularen predvsem v Nemčiji, je tole nujna osvežitev, ki s predhodnima albumoma tvori res močno death metal trojico oziroma podobo, ki je v morju bendov, ki v 5 sekundah ponudijo 17.256 not in bobne v hitrosti 500 bpm, svetla točka in nujen svetilnik, ki kaže, da še obstajajo smiselne in kvalitetne poti.

Če seveda niste preveč cool, da bi bili old-meets-new-school.

Vsekakor je tole zelo dober dokaz, da mladi mačkoni še vedno lahko naučijo stare prdce, kako se zadevi še lahko streže (po življenju har har har), čeprav pa je treba priznati, da Cannibal Corpse, Dying Fetus, Suffocation, Sinister ali pa celo Morbid Angel to še vedno počnejo precej bolje.

Kljub temu pa death metal fani ne boste niti najmanj zgrešili, če boste dovolili hudiču, da vas povabi v svojo kripto groze.

twitter facebook