recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 11. 2012  Dehumanized - Controlled Elite  (Comatose Music, 2012)
V svetu, kjer se beseda death metal uporablja ob sranju, kot je Chelsea Grin, je Dehumanized toliko bolj potreben dokaz, da Hot Topic še ni popapal iskrene bolanosti ameriške vzhodne obale.

V državi New York v ZDA je na ekstremni sceni po mojem mnenju do pravega preobrata prišlo takrat, ko so Suffocation posneli album Effigy of the Forgotten in na prvo mesto dali komad Liege Of Inveracity. Ta komad namreč predstavlja enega najboljših, morbidnih in definitivno masivnih death metal delov vseh časov. Ne rečem, da so Suffocation pri tem bili prvi, so pa gotovo takšne dele najbolj poudarjali. In to bi lahko bil začetek t. i. ''slamming death metala'', saj pravi ti počasni, a mastni deli predstavljajo vzhodnoobalni ameriški death metal kot pravo rušilno silo.

Tak način popestritve death metal komada se je nato raztresel po ZDA predvsem z Dying Fetus, Pyrexio, Internal Bleeding in Broken Hope. Danes tak stil igranja uporablja vsak mulec, ki misli, da je najbolj brutalen bend na svetu Bleed From Within.

Če se vrnemo nazaj v ZDA, je v New Yorku proti koncu devetdesetih let svoj piskrček k razvoju ameriškega brutalnega death metal pristavil še kvintet Dehumanized, ki je ustvaril do zdaj edini album in nesporno klasiko Prophecies Foretold.

In nato poniknil.

Da bi se letos kar naenkrat vrnil z odličnim albumom Controlled Elite, ki predstavlja 40 minut brutalnosti. Album verjetno temelji na vse bolj popularnih teorijah zarot, a pustimo branje besedil ob strani. Glasbeno je tole resnično tour de force hitrih in agresivnih bobnov, mastnih in morbidnih kitarskih riffov ter bolanega vokala.

Za razliko od bendov, ki zadnje čase stavijo na en in isti breakdown in vokal, ki ga je nekoč davno na naše veselje ali žalost spopulariziral danski kruljač Bo Summer, Dehumanized vedo, da ne moreš ves čas ponavljati ene in iste prežvečene fore. Zato je album poln različnih momentov in elementov, ki se pa skupaj čudovito spajajo.

Če so določeni komadi rušilno počasni, se poleg takoj najdejo ultra hitri. Če so določeni galerija odličnih ameriških riffov, so nekateri tudi sfaljeni, ko se preveč spogledujejo z modernimi švedskimi riffi (na srečo je slednjih malo). Po eni strani vokalist kruli ful, po drugi tudi kriči. Repa na srečo ne, prav tako se izogiba clean vokalu.

Poleg kvinteta Dehumanized, ki ga sestavljajo vokalist Michael Centrone, bobnar George Torres, basist Anthony Cossus ter kitarista Paul Tavora in Rich Nagasawa, se na albumu kot gostje najdejo še Frank Mullen in Terrance Hobbes (itak, da Suffocation) ter vokalist John Collet (Gigan, Success Will Write …), za zvok pa je poskrbel Joe Cincotta, ki Suffocation kot ozvočevalec spremlja že leto, drugače pa je znan kot član zasedbe Catastrophic.

Album je vsekakor odličen opus novodobnega death metala, le na trenutke bi lahko bil bolj zanimiv, iznajdljiv in še kaj. A vseeno – v svetu, kjer se beseda death metal uporablja ob sranju, kot je Chelsea Grin, je Dehumanized toliko bolj potreben dokaz, da Hot Topic še ni popapal iskrene bolanosti ameriške vzhodne obale.

twitter facebook