recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

10. 9. 2013  Gorguts - Colored Sands  (Season Of Mist, 2013)
Verjetno death metal plata leta!

Luc LeMay in njegovi kolegi, ki so tam do prve polovice tvorili kolektiv Gorguts, so z vsega štirimi albumi (tako kot recimo Carcass, a na popolnoma drugačen način) presegali meje žanra death metala. In čeprav se to morda še ni videlo s prvencem Considered Dead (ki je imel ravno to ''srečo'', da je izšel v obdobju, ko je death metal, posnet v Morissound studiu, bil tako razširjen in vseprisoten, da verjetno ni naletel na tako mogočen odziv, kot če bi nastal v nekem drugem obdobju), je od albuma Erosion Of Sanity dalje bilo jasno, da Kanadčani – tako kot recimo v tistem času Death, Atheist, Cynic, Pestilence ali pa Morbid Angel – hočejo znotraj žanra ekstremnega (death) metala, postati nekaj svojevrstnega, nekaj unikatnega in vsekakor nekaj, kar naziv death metal (ali katerikoli drugi, ko smo že pri tem) ne bo mogel zajeti esenco ustvarjalnosti teh bendov.

Pustimo zdaj druga imena, osredotočimo se na Gorguts, ki so v času, sredi ali konec devetdesetih, ko so ekstremneži vseh vrst postali in ostali dominantni zgolj še v undergroundu (z redkimi izjemami na sceni nasploh), izdali dve, za progresivni … no, mogoče ne progresivni, a vsekakor za ''thinking man's'' ali pa ''leaving the known boundaries behind'' (death) metal jebeno pomembni plati – Obscura in From Wisdom To Hate.

Gorguts so sčasoma prenehali obstajati. Nekateri člani so se srečali s teto Matildo (eden je srečanje uredil sam, drugemu je pot pripravila narava), Luc pa je hotel najprej izraziti svojo kreativnost z zasedbo Negativa. A vsekakor je sčasoma prevladalo ime Gorguts. Zapuščine 4 albumov in kultnega statusa, katerega je možakar skromno, a hvaležno sprejel, pač ni bilo mogoče zanikati.

Kot veste, je Luc našel somišljenike v dokaj nenavadnih zasedbah – kot bobnarja je izbral mr. brzino in tehniko, možakarja z imenom John Longstreth, katerega mogoče počasnejše death metal igranje predstavljata dva komada na albumih zasedbe Dim Mak ali mogoče kak delček komadov zasedbe Skinless. Mislim, Longstreth je ime, ki se enači s hitrostjo – čeprav se ve, da je možakar podkovan v zelo širokem naboru tolkalskih ritmov. Še bolj zanimiva izbira sta bila možakarja iz zasedbe Dysrhytmia, Kevin Hufnagel in Colin Marston. Njun bend – ali pa projekt a la Behold … The Arctopus – vsekakor ni nekaj, kar bi človek kakorkoli povezal s tem, kar je v Gorguts počel LeMay s svojimi prijatelji.

A iz nenavadnih osebnosti se zna tvoriti unikatna in močna vez. Dolga je zgodba za nastankom albuma Colored Sands, polna pravnih vzponov in padcev, usklajevanj urnikov in prevpraševanj samih sebe. A Gorguts so tu – z novo plato.

Colored Sands je že s prvim poslušanim komadom logično nadaljevanje tega, kar so Gorguts ustvarjali nekoč. Jasno je, da so se na kup zbrali pravi možje in da so svoje sposobnosti in znanje prilagodili LeMayevi viziji in ji hkrati ponudili nekaj svojega.

Mogoče tematsko LeMay črpa iz tibetanske knjige mrtvih, a ve se, da možakar eno umetnino lahko strpno in modro uporabi kot medij za prenos nekaterih popolnoma drugih sporočil. Ni niti prvi niti zadnji, ki je kaj takega storil. In ker je sporočilnost Gorguts tekstov vedno bila puščena na milost in nemilost poslušalcem, na tem mestu ne bom razglabljal o besedilih, pomenu itd.

Ostanimo pri glasbi.

Gorguts so skorajda 12 let čakali na nov del svojega opusa. Zdaj čakamo recimo na izid plošče Surgical Steel od Carcass, letos pa smo tudi dobili novo Deeds Of Flesh ploščo (no, na slednjo smo čakali 5, na Carcass album pa 17 let). Kakorkoli že – če ostanemo pri Carcass, je jasno, da je ''hype'' glede vrnitvene plošče – če ste jo res dobro preposlušali – pretiran. Carcass seveda ne izdajajo slabih plat, a drznem si reči, da je Colored Sands mnogo bolj močna izdaja, ne tako revolucionarna, a vsekakor – njen izid bo sčasoma mnogo bolj rezoniral v undergroundu.

Zakaj?

Colored Sands je namreč utelešenje vsega, kar naj bi death metal (pa naj bo primitiven ali progresiven) predstavljal. Po eni strani je tehnično precej zanimiva in podkovana, tako da o primitivnosti (razen morda pri vokalnem izražanju) ni moč govoriti. Po drugi strani pa je ena najbolj temačnih, napornih, morečih in morbidnih zadev daleč naokoli.

Uro in 2 minuti dolg album je namreč tour de force predvsem emocij. Resda LeMay, Marston, Hufnagel in Longstreth ponujajo na tone momentov, kjer dokažejo, da so mojstri svoje obrti, strokovnjaki svojih inštrumentov in predvsem drzni raziskovalci, a hkrati do neke mere tradicionalisti, kar se ustvarjanja pesmi kot takih tiče. A takšne sposobnosti opazimo danes pri vsakem mulcu, ki ima 5 minut časa in par dni potrpljenja, da vadi svoj inštrument ob tem, ko mu iz YouTube posnetka ''mojstri'' narekujejo, kako drgniti struno, udariti v opno, odpreti usta. Jebat ga, priznajmo si – tudi deathcorovci obvladajo svoje inštrumente (v večini primerov).

A Colored Sands je death metal plata. Čustva, ki jih invocira, v tem glasbenem ozadju, težko izpadejo svetla, vesela ali upanje vzbujajoča. Mislim, že sam LeMayev vokal zveni kot krik agonije poslednjega človeka, ki tik pred samim koncem sveta vidi, da je njegova eksistenca pomenila NIČ. Potem pa so tu kitarske pasaže in močna, turobna basovska podlaga.

Če ste menili, da je Death in album Sound Of Perserverance temačna plata, je v primerjavi z albumom Colored Sands omenjena plošča pravi piknik v sončnem poletnem dnevu. Nova Gorguts plata glasbeno konkurira monolitnim zvokom Sunn O))), pa čeprav ne v takšni ekstremni meri. Kitarska in basovska kombinacija spominja na najbolj mračne trenutke Akercocke albumov Words That Go Unspoken, Deeds That Go Undone in Choronzon. Seveda – v death metal maniri. Bobnarske tehnikalije, ki povezujejo jazz, swing, death metal, grind in monotono neurosistično marširanje v en sam velik pogrebni marš so samo pika na i – ali pa žebelj v krsto, če hočete (podoba uporabljena zaradi morbidnega pridiha in ne zaradi slabšalnega pomena).

Da marša intro komada The Battle Of Chando, katerega srhljivost bi samem Hitchcocku na obraz spravila tisti misteriozni nasmešek, sploh ne omenjam.

Na plošči ni slabih pesmi – resda pa po mojem mnenju najbolj izstopajo malce bolj ''živahna'' Forgotten Arrows, nenavadno odmevajoča Absconders, ali preteklosti popolnoma podrejena An Ocean Of Wisdom. A verjamem, da se bo to mnenje ob nadaljnjem vračanju k tej umetnini sčasoma spremenilo ali pa dopolnilo oz. prilagodilo.

Če svet misli, da je nova plošča Carcass death metal plata (in vrnitev) leta, si drznem trditi – po poslušanju albuma Colored Sands –, da se krepko moti.

It doesn't get better than this!

PS: Čeprav je res, da nisem še poslušal nove plošče od Ulcerate.

twitter facebook